Maspalomas - Puerto Rico - Taurito in nazaj - GC 1

Najprej malce uvoda, malo podlage. November, pravzaprav je že skoraj december, doma pa sneg, oziroma nek presenetljiv približek snegu. Bah, nisem še pripravljen na mraz in vse kar spada zraven, nekaj kilometrov mi še manjka, dopust imam, kaj pa, če bi kam šel? Na Donavo, ne, tam je isto zima, na Mallorco, ne, tam so poplave, sledim ideja sodelavca? To je prava ideja. Torej, skok na Gran Canario, po domače na Kanarce in bo.

Kolesarski raj naj bi bil tu nekje. Glede na zemljevide in opise bi rekel, da so ga dobro skrili, razen, če so ti fajn klanci, vzpetine, kuclji, štajge in podobne besede. Narisal sem si poti, navdušil še kolega in za malce kasneje še ženo in že sva bila s kolegom na letalu. Štart od doma je bil tako zgodaj, da mi en dan praktično manjka, RajkoAir pa je vzletel točno malo čez osem. Skoraj pet ur kasneje po dveh Opazovalnicah (eno sem prespal) in enem Mihilizmu smo pristali na letališču na otoku Gran Canaria. Zunaj vroče in soparno, fajn. Preskočil bom vožnjo z avtobusom do kraja Maspalomas, dvokilometrski sprehod s kovčki do stanovanja in naslednji dan petnajstkilometrski treking v natikačih in bosonogo, po tukajšnji puščavi. Pomembno je, da sem dobil kolo in danes zjutraj štartal. Karbonska Merida z elektronskimi prestavami se vozi skoraj sama.

Tu je vse v klanec, torej, če se v štartu spustiš strmo dol, veš, da se boš vračal strmo gor. Dva, tri ovinke sem potreboval, da sem dojel, da ni razlike med elektronskimi in navadnimi prestavami in ko mi je bilo prestavljanje povsem jasno sem že rinil v klanec.

Težko vse te kraje omenim, ker si jih nekako ne morem zapomniti Pasito Bea, Las Carpinteras in podobno je bežalo mimo mene, vmes pa nič. Na desni skale, na levi morje vmes pa skale. Šoferji so uvidevni, motoristov skoraj ni, so pa ti dirkači na skirojih, ki prehitevajo avtomobile. Prometa ni veliko, vzporedna avtocesta veliko pobere.

Arguineguin je bilo prvo večje mestece, ki ima poleg plaže še ogromno hotelov in trgovine. Nekaj kolesarjev sem tu prehitel, potem pa naletel na prvi resnejši vzpon, ki pa je bil kratek in to z razgledom. Razmišljal sem kje naj počakam in malce poslikam in že je bil pred mano Balito še bolj zanimiva je pa Patavaca, ki ima v krožišču kip tiste kače, ki sama sebi je rep. Super veter v glavo mi je dal zagona, ker naj bi nazaj grede drvel z vetrom v hrbet. 

Puerto Rico pa je bolj turistično mestece, vsak hotel ima še enega zraven, plaže pa so videti lepe, ampak bolj take - italijanske. Samo še Amadores in tunel Los Frailes (nisem jih videl) in prispel sem do zadnjega klanca, ta je bil malce daljši in že sem se dvignil nad zadnje mestece. Taurito je bil povezan z Moganom, žal pa je plaz odnesel cesto in tako sem tu zgolj obrnil.

Nazaj pa z vetrom v hrbet a ne? Figo, še bolj je pihalo, skozi vse spuste in ovinke direktno v glavo. Ah, no ja bo že. Koga in zakaj so policaji ustavljali z ježi ne vem, sem pa na plaži Maspalomas srečal Spiderman-a. Nisem vedel, da je tu doma. Cik cak do svetilnika ob puščavi in vzpon nazaj domov je bil krasna odločitev.

Kaj naj rečem? Druga vožnja po nesreči je bila odlična, aklimatizacija naj bi uspela, jutri pa v prave klance.

https://strava.app.link/xMCffxU4ROb

https://www.relive.cc/view/vQvxQojYwBO