Danes pa zares. Vstal sem bolj zgodaj, čeprav se pred deveto nisem pobral iz Sonnenlanda. Tukaj je vse v klancih, ceste pa enosmerne in ko sem štartal sem malce čudno obrnil tako, da sem najprej naredil ogrevalni krog nazaj do štarta po teh klancih. Jezo sem ohladil v bližnji senci in po intuiciji zabluzil v približno pravo smer. Najprej dol nazaj v Maspalomas in hitro levo proti Fatagi. No, pa sem prav.
Nekaj dni kasneje sem ugotovil, da je spodaj v krožišču še en izvoz, ki sem ga danes zjutraj gladko spregledal, torej bi se lahko lepo peljal brez dodatnega kroga v klance. Le kdaj bom zares verjel števcu?
Nekaj dni kasneje sem ugotovil, da je spodaj v krožišču še en izvoz, ki sem ga danes zjutraj gladko spregledal, torej bi se lahko lepo peljal brez dodatnega kroga v klance. Le kdaj bom zares verjel števcu?
Čaka me epski klanec, razdelil sem ga na štiri dele, seveda bo pa teh malih odsekov precej več.
Skozi El Tablero, kraj, ki je malček višje od Maspalomasa sem nekako našel cesto, ki je po klancu nazaj dol peljala na pravo pot. El Tablero je postavljen na nekakšnem platoju, tako, da je na zemljevidu videti kar malce hecno, ker so ceste tako skupaj, v naravi pa je vmes kar konkreten breg. Mimo številnih trgovinic, hotelov in skozi skoraj vsa krožišča sem se namenil proti Fatagi. V začetku je bil klanec dokaj zmeren, prehitel sem nekaj kolesarjev in tudi drugi so prehitevali mene. Začel sem malce zadržano, nisem vedel kako se bodo moje kosti odzivale na napor. Med počasnim lezenjem v povprečnih šest procentov klanca sem opazoval okolico. Pokrajina je tukaj res nenavadna, deluje kot kanjon, visoke odrezane in gole pečine pa prav posebne sence ne dajejo. No niti niso pečine, so bolj usedline iz magme, ali pa so mogoče celo naplavine? Kakšen geograf bo že povedal kako se temu pravilno reče. Dobro pa je, da je že davno tega kar se je to tukaj strdilo, ni vroče in ne smrdi po žveplu. Mimo lokala Mundo Aborigin na 400 metrih nad morjem, sem se peljal povsem sam. No, končno se pojavita dve oziroma tri strmejše serpentine in že sem pri prvem mejniku - Mirador Astronomico. Vsak delček narave, kjer se vsaj malo vidi v dolino se tu imenuje 'mirador'.
Ploščad narejena iz vulkanskih kamenin je namenjena opazovanju. Razgledi so res fantastični, vidiš pa nekakšno pol lunarno pokrajino iz strjene lave, ki se je tu prelivala mnogo mnogo let nazaj. Ponoči tu opazujejo zvezde, no mene ponoči tu ne bo, posušil in nadihal sem se že, prvih 12 kilometrov in skoraj petsto višincev pod Amurgom je opravljenih. Grem naprej.
Najprej sledi krajši spust, ki mogoče niti ni potreben, potem pa jo mahnem nazaj v meditacijo.
Jaz, cesta, kolo, prazna glava in prazne noge. No, noge so bile kar v redu, presenetljivo brez težav. V kolesu nekaj poka, kot bi se sedež mučil, no pa naj, drugega zvoka tu ni bilo. Kakšen čivk, pa kakšen hov, to je pa vse. Počasi sem premagoval klanček za klančkom, zmanjkovalo mi je že vode, nakar se peljem mimo zaprte trgovine. Šit! Za njo pa odprta bencinska s trgovinico. Oooo tankaj senorita tankaj.
Čisto pravi vrh Fatage je na devetsto metrih, jaz pa sem že malce čutil klanec. Ni problema, brcam naprej, vroče niti ni bilo, prehitelo me je nekaj avtomobilov in celo avtobus, ki sem gori vozi domačine in turiste na razne 'miradorje'. Bi rekel, da je mirador razgledna točka, ket jih je res veliko. Na kakšnem je celo barček. V kraju San Bartolome de Tirajana bi lahko celo skrajšal muke, ampak ne.
Zanimivo ta kraj je glavno mesto istoimenske občine, ki je največja na otoku, zajema tudi Maspalomas, ki pa je kar precej kilometrov nižje doli ob morju. Imam občutek, da je tu bolj pomembna obdelovalna zemlja tu višje gori, kot pa tista obala spodaj.
No, počasi sem prilezel na La Plato, tu je pa že bilo tisoč metrov nad morjem, pa spet mirador in znova nepotreben spust. Paše že vožnja dol ampak je bolje gor, če je gor cilj.
Nisem si vklopil prikaza klanca na števcu, ker bi to bilo preveč moreče, zato tudi ne vem kakšni nakloni so bili. Po občutku dokaj sprejemljivi, je pa res, da se takole počasi začneš ozirati naokoli, če je mogoče kje kakšna klopca, pa fontana, pa kosilo, pa masaža, pa voda, no in v teh blodnjah se mi je prikazala ena lepa bela cerkvica in ovinek v desno.
Pri cerkvici sem malce podihal in že skoraj nadaljeval, ko zgledam napis Bike Stop. Kuga? Vse to tukaj je. Super. Ola senorita dos aguas, espresso, hamončiz sendvič, mit kard pliz! Štekajo, razumejo, vse dobil. Ayacata je zakon.
Nažrt in spočit sem tako napadel zadnji del klanca, zadnjih deset kilometrov. Najtežje je voziti potem, ko se naješ, verjetno bi moral imeti dva želodca, sploh pa za v te klance. K sreči se je pokrajina znova spremenila in tu na tisočtristo metrih nad morjem in naprej gor je prav lepo zeleno. Polno dreves, kar prijetna senca in počasi tudi zoprn veter. V zadnjih kilometrih je temperatura padla iz plus trideset na manj kot dvajset pa še močno je pihalo.
Še en odcep, mimo številnih klopc, parka in končno desno proti vrhu.
Zadnji kilometer je že malce pekel, ampak do miradorja sem prišel. Skoraj tisoč devetsto metrov visoko nad morjem, sem pustil kolo in po skalnati poti odplezal do vrha, pogledal navzdol in na levo tisto vojaško zgradbo se obrnil in šel. Enostavno je bilo preveč mraz za kakšno daljše uživanje.
Oblekel sem se in se po drugi strani proti kraju Ingenio spustil v dolino. Če je bil gor nor dvig, je bil dol nor spust. Cesta odlična, brez prometa, razgled do morja, roke pa ves čas na zavorah. Se diski kdaj pregrejejo? To me je ves čas begalo. Močan veter me je prestavljal po cesti, na desni nekje sem videl ovce in njive v neki dolini, verjetno kraterju, ampak nisem počakal.
Spust je bil fenomenalen, vasice so kar bežale mimo. Še dobro, da imam na števcu narisano pot, odcep na desno je bil skoraj neopazen, pa spet spust.
Ingenio se je le pojavil in v centru sem se ustavil in ugotovil, da do cilja nimam deset kilometrov, ampak trideset. Groza in to v veter, ves čas ob morju, lepo po glavni cesti z varnim pasom za kolesarjenje, ampak v veter.
Skoraj bi rekel, da je bil to najtežji del poti. Aguimes, Juan Grande, San Augustin in končno Maspalomas.
Krasna tura, dvatisoč petsto višincev dobrih sto deset kilometrov se je zaključilo ob pivu ob Atlantskem oceanu.
Super? Kaj pa jutri?
Jutri, pa počasi, baterije so šle. Tiste, telesne.