Dobra večerja, dober spanec. Ja, edino, če ni komarjev. Ne vem od kod so se vzeli, pobijal sem jih pol noči. Potem se mi pa ni več dalo in sem se pokril z brisačo čez glavo in zaspal. In utonil. Super je spati v bazenu. Zjutraj pa me je zbudilo sonce in hrkanje konjev. Aja, konji so zadaj za gostilno. Zato muhe in komarji. Zajtrk je bil super. Osebni pristop, že včeraj sem naročil kavo, danes pa tista znana špigelejer. Danes sem šel najprej z vlakom do Lienza. Tole Dravsko dolino sem po planu preskočil. V Lienzu sem si kar s kolesa ogledal sejem v mestu. Lienz me vedno preseneti, na prvi pogled večja vas, ko pa dobro pogledaš je pa kar konkretno mesto. Danes sem odkril, da je pod železniško postajo speljana kolesarska steza z direktnim dostopom do dvigala, ki te dvigne na peron. Bravo! Kratko urico sem se vrtel po mestu, potem pa se vsedel na drug vlak, ki me bo potegnil do Silliana. Lani sem šel v te klance gor, letos sem jih pa kar preskočil. Dalj od Silliana pa ne gre, ker popravljajo progo. Še dobro, da nisem tega planiral.
V Sillianu smo šli vsi dol z vlaka, pešaki so šli lepo na avtobus, mi kolesarji pa lepo na kolesarsko in gas proti Inichenu. Tu gori je fantastično, na obeh straneh meje. Lakotnikova zelena dolina kamor ti seže oko.
Dobrih sto metrov sem se v kar nekaj kilometrih neopazno dvigoval in opazoval oblake. Lepo sončno vreme je skrivalo svoje plane. Te kraje bo treba obiskati tudi pozimi, Toblach je videti fantastičen, pa še spust se prične tukaj. Končno, dol bo letelo in kot bi mignil bom na cilju.
Aha. Kako že? Dež! Dež! Uuu, dež. Najprej malce močneje rosilo, oblekel sem pelerinco in zavil nahrbtnik. Še preden me je zjezilo, je nehalo padati in z nasproti vozečimi kolesarji smo se veselo pozdravljali.
Ujel sem enega kolesarja, katerega namen mi ni bil povsem jasen. Vozil se je kot moje spremstvo. Spredaj, zadaj, potem je izginil in se spet pojavil. Pri Monguelfu je končno potegnil, ne vem ali je mislil, da bova tekmovala?
Tu je kar nekaj kampov in tik pred enim mi je pred nos pripeljala ena električna teta. Naslednjih deset kilometrov se je nisem znebil, celo po desni me je na pesku prehitela in sem jo skoraj v jezero stisnil.
Ja, najbolj zabavni del poti ob jezeru Lago di Valdaora je peščen in ko dežuje so ti klančki gor in dol top šit. V pravem direktno prevedenem pomenu. Obup, pa to še ni vse. Premagal sem pesek, umikal sem se električarjem, ki imajo za ritjo fontano, jih spet prehiteval in prišel nazaj na asfalt v sonce. Ahhhh.
V kraju Niederolang sem naletel na tirolsko fešto: pleh muska, armonika, irharce, dečve na in z balkoni in kile pečenega mesa. Ustavil sem se zraven vodnjaka in opral kolo, sebe in nahrbtnik. Odžejan sem nadaljeval, pogled v nebo ni bil več sončen.
Nekaj ovinkov je bilo še prijetnih, potem pa zaviješ desno in se po razdrapani nenavadno široki cesti spustiš navzdol. Torej: lilo je kot iz škafa, cesta razrita, luže ogromne, prijeten borov gozd in nikjer nikogar. Občutek sem imel kot, da se spuščam v eno Dantejevo mojstrovino. Kaj bo iz tega? Bom obrnil? Kam grem? Kdo je to risal? Sem lani šel tukaj? Kaj se dogaja? Se temni?
V daljavi sem zagledal železniško progo. Ok, ni konec. Tik pred progo, kar tako, odcep levo na prekrasno kolesarsko stezo. Ja, tu sem že bil. V redu, plavajmo dalje. Kar nekaj kilometrov sem se vozil ob progi, no plaval ob progi in počasi pridrvel v Bruneck. Pa še deževati je nehalo. Super, grem skozi mesto, preštevam ure in kilometre, ko sem se v enem kolesarskem tunelu ustavil. Zakaj? Ker se je pred menoj naredila zavesa.
Sedaj pa do konca, odtrgan oblak, strele in grmenje pa tako močne, da je kar trgalo ušesa. Pol ure sem čakal in je le nehalo. Dovolj, grem na vlak. Peljal sem se nazaj do postaje in ugotovil, da zaradi poškodbe tirov vlak ne vozi iz Brunecka v Brixen. Avtobus me pa ne vzame. Dežuje pa vedno bolj. Torej trideset kilometrov pred ciljem sem z veseljem pritisnil na gas in se predal naravi. To je to. Nisem spremljal krajev, nisem opazoval okolice, samo cesto in števec in gonil.
Nasmejalo se mi je, ko sem začutil, da se dež umirja in da je pred menoj Rio di Pusteria. Tu bo ovinek v desno in okrepčevalnica. In res, malcajt!
Do cilja samo še šest kilometrov. V Brixen nisem šel pogledati moje bolnice, čim prej sem želel priti do Fortezze. Ujel sem vlak, po planu in se mimo kraja, kjer sem se lani ustavil peljal naprej. Na Brenner.
Priznam, premočen, pretenstan, ob skoraj šesti uri zvečer mi zimski mraz na vrhu Brennerja ni pasal. Skočil sem nazaj na vlak in se lepo zapeljal v Innsbruck.
Zadnje tri kilometre do hostla ni deževalo. Super.
Vse se že suši, ko gledam nazaj je bilo vse po planu, le spust iz Brennerja v Innsbruck sem izpustil.
Čuden plan.
Lahko noč!!