Žal, tako kolesarjenje je bilo včeraj, danes pa smo spočiti znova zajahali kolesa. Blizu stopetdeset kilometrov smo načrtovali. Vreme je bilo boljše, po internih meteoroloških raziskavah in napovedih smo ugotovili, da se bomo dežju izognili. Gremo do morja. Najprej obvezno slikanje, potem na cesto in levo in do mesta. Teh prvih petsto metrov do kolesarske steze je najtežjih, ker je to nekakšna ozka vaška pot, kjer te za ograjo pozdravljajo ščeneta, ti se pa še loviš in ugotavljaš ali so noge pripravljene na podvig.
Po uspešnem servisu smo ob pozdravljanju številnih kolesarjev nadaljevali z vožnjo po podeželju. Hitro se začnejo ponavljati slike. Ozka cesta, na obeh stran polvisoka kamnita ograja, ki zakriva pašnik, vinograd ali njivo. Videti je bilo, da je kmetijske sezone konec, rosenje in nedavni dež pa sta pokrajino naredila bolj zeleno kot bi bila. Nekaj luž smo prevozili in pred krajem Llubi odvili proti morju. Ja, na nek način je ta del otoka podoben Istri. Zelo gričevnata pokrajina, mesta so na vrhu gričev, kamnita z značilno cerkvico, le da so tu mesta širša in večja. V mesto se vzpenjaš, sledi značilni S ovinek in stop znak na vrhu naslednjega klanca, potem pa odviješ recimo desno in se spustiš ven. Vmes se voziš še sem ter tja po ozkih mestnih ulicah. Tako smo si ogledali kraj Sineu, zanimivo, tu naj bi se celo rodil španski olimpijski kolesar, daljnega leta 1937.V klanec smo se peljali tudi mimo kamnoloma Cantera Can Saboné, ko smo ugotovili, da tudi nova zračnica želi nekaj pozornosti. Po kratki pavzi smo nadaljevali proti Petri.
Ta skala je povsem enaka, znova cerkvica na hribčku, vse ostalo enako. Edino na enem izmed trgov je bilo videti nekaj veselja in kolesarjev, ampak nas to ni ustavilo nadaljevali smo proti Manacorju, ki je bil naša naslednja pavza. Ustavili smo se pri Nadalovi teniški akademiji, njegove rojstne hiše v Manacorju pa nismo iskali, verjetno ga tudi ni bilo doma. Manacor se kot občina razteza vse do morja, zato zajema številne plaže, obenem pa kar nekaj recimo temu kraških jam in najdaljšo trinajst kilometrov dolgo podvodno jamo v Evropi. Zanimivo.
Pri akademiji smo obrnili in se nadaljevali proti še enemu podobnemu mestu z imenom Felantix. Tu pa smo končno videli smerokaz za Cala d'Or. Pred spustom do morja smo uživali po odlični cesti, ki se je ravno prav dvigala in spuščala tako, da smo lahko konkretno dirkali do vrha, do vasi Es Carritxo in se potem v transu spustili do vasi in plaže. Nihče ni razmišljal, da bomo potem morali narediti teh sedem kilometrov še nazaj gor. V mestu smo šli najprej poslikat plažo, taka miniaturna in zelo obiskana je bila, ne vem kako je tu poleti. Sem pa ugotovil, da je to vas in da je plaž več, mi smo videli samo to. Kazalo je na dež, zato smo skočili v trgovino po nekaj pijače, ker pa dežja ni bilo, smo se vsedli v bar ob plaži. Bi se kar zasedel do večera, ampak do sem smo naredili petinsedemdeset kilometrov, torej nas je čakalo še toliko kilometrov nazaj. Najprej seveda sedem kilometrov nazaj gor. Super. Meni je bilo malce težje, ker se mi je na stegno vsedla pikapolonica.
Nazaj smo šli po drugi poti, vseeno pa lahko rečem, da je bila povsem enaka, imena krajev so bila res drugačna, stil pa povsem enak. Podeželje, haciende, ogromne njive in mesta na hribčkih. V Španiji je zanimivo, da se lahko s kolesom pelješ tudi po hitrejših cestah, kjer je ob strani za črto vsaj pol metra prostora, ali pa celo več, za kolesarje. In mimo vozeči vozniki kljub temu varno peljejo mimo, pustijo dovolj prostora, ne hupajo, sploh ne dramatizirajo, ko te prehitevajo. Žal v Sloveniji še vedno temu ni tako, večina voznikov nima pojma kaj narediti v krožišču, če je pred njimi kolesar, smerokaze in hupo pa itak ves čas zamenjujejo. Kam se voznikom pri nas tako mudi?
Opazili smo nekaj mlinov na veter, verjetno so bolj spomeniki in ostanki stare kulture in prišli v kraj Porrerres. Sledili smo dežju, kar je dobro in iskali kje bi se dalo kaj pojesti. Z malce pomoči smo našli, blizu cerkve seveda, ličen trgec in na trgu kar nekaj lokalov. Tik pred nami je bila nam podobna skupina možakarjev, bilo jih je nekaj več, bolj elektriziranih, delovali so tudi bolj lačni, zato smo se kar na hitro vsedli za prvo prosto mizo. Včasih se moraš malce zagrebsti. Pica pri Guillem-u je bila kar dobra, wc pa malce nadrealističen.
Po malici kolesarim vedno malce v transu, kri gre v želodec in glava samo sledi števcu tako, da sem na avtopilotu v naši skupini pribrcal nazaj v Sineu in tako smo sklenili krog. Konec sicer še ni bilo, do doma smo imeli še dvajset kilometrov, ki pa smo jih odpeljali po znanih poteh in novih lužah, tudi mimo naše današnje prve servisne postaje. Ni nas skrbelo, tik pred domom smo imeli osvetljeno kolesarsko stezo (spet ideja za naše urbaniste), dež pa nas ni napral. Super dan smo zaključili ob obilni večerji, bogomoljke pa nismo pojedli, le pregnali smo jo, da smo lahko na mizo vrgli hudičeve podobice.
Jutri pa znova v klance.