Dobro sem spal, komarjev ni bilo, ventilator s katerim sem sušil cunje sem pa ugasnil. Kmalu po peti uri zjutraj sem že na hitro pogledal ven. Oblačno. Prav. Nazaj spat!
Po obilnem zajtrku sem se turistično odpelja do železniške postaje. Nekaj jutranjih kilometrov, brez dežja je prav pasalo. Na postajo sem šel malo prej ker je ta v Innsbrucku ogromna. Moj vlak je šel iz perona 21. Ufff, no, pa ga najdi. Khm, čudna reč, to je v bistvu peron ena samo drugi del. Torej, direktno prvi na postaji. Super, vlak je bil že tam.
Vožnja je bila zanimiva, čez hribe smo se od skakalnice v Innsbrucku pripeljali do skakalnice v Garmischu. Vmes pa dobro uro opazovali gore, zelene doline, planine, še bolj zelene zelene doline, kar predstavljal sem si kako je tu pozimi.
Na vrhu je bilo le še dvanajst stopinj, spodaj na cilju pa že osemnajst. Ostali potniki so bili v opremi za Katmandu, jaz pa kratke hlače in kolo.
Začel sem počasi, na kratko skozi vas, kar naenkrat pa sem bil na kolesarski in ker se je spuščala je kar letelo. Na levi je bila reka Loisach, kraje ob poti pa bom dodal kasneje. Tu mi je bilo vse povsem neznano, čakal sem na prvo pavzo v kraju Murnau.
Staro mesto, nemško se je seveda takoj izkazalo s svojimi kockami. Zoprna je vožnja po tem in me je kar imelo, da bi zavil na tisti izvoz za München. Malce je grozilo, da bo deževalo zato sem kar odvihral naprej. Pokrajina je bila ves čas enaka. Grički, polja, kravce, koruza, pšenica, kakšen gozdiček, gor in dol in gor in dol. Ves čas sem imel občutek, da sem v ohranjevalniku zaslona. Zdržal sem do Weilheima, potem pa si privoščil malico.
Čez povsem enake gričke z enako deževno grožnjo sem prispel do jezera Ammersee. Noro, malo morje. Barke, pomoli, kampi in promenada, ter veter. Kdo ve, ali tu tudi piha burja?
Povsem nepričakovano sem za enim bolj žalostnim tunelčkom odkril samostan v kraju Fürstenfeldbruck. Samostan je ogromen in ima kar nekaj zanimive zgodovine, bom dodal kasneje. Malce se mi je mudilo, ker je že rosilo.
Zadnji del poti me je presenetil v kraju Sulzemoos. Po mojem so vsi avtodomi tega sveta tu. Kaj takega še nisem videl, tudi to bom preveril. Odštevati sem začel kilometre, ker je spet grozilo z dežjem. Prav zdaj, ko to pišem, pokrit v sobi, zunaj dežuje. Po celem dnevu groženj sem imel k sreči le minutko rosenja. Ceste pa so bile mokre, ker so se oblaki ves čas pred menoj vozili. Še dobro, da nisem prehiter.
