Dobro sem spal, komarjev ni bilo, ventilator s katerim sem sušil cunje sem pa ugasnil. Kmalu po peti uri zjutraj sem že na hitro pogledal ven. Oblačno. Prav. Nazaj spat!
Po obilnem zajtrku sem se turistično odpeljal do železniške postaje. Nekaj jutranjih kilometrov, brez dežja je prav pasalo. Na postajo sem šel malo prej, ker je ta v Innsbrucku ogromna. Moj vlak je šel iz perona 21. Ufff, no, pa ga najdi. Khm, čudna reč, to je v bistvu peron ena samo drugi del. Torej, direktno prvi na postaji. Super, vlak je bil že tam tako, da sem se kar hitro iz mraza umaknil na toplo. Brrr in to julija!
Na vrhu je bilo le še dvanajst stopinj, spodaj na cilju pa že osemnajst. Ostali potniki so bili v opremi za Katmandu, jaz pa kratke hlače in kolo. Nisem vedel, da je Garmisch-Partenkirchen mesto sestavljeno iz dveh mest in to na ukaz norega malarja izpred osemdesetih let. Mraz in pusto vreme mi nista dala dovolj motivacije za raziskovanje razlik obeh delov mesta, raje sem odpravil naprej, dol, na toplo, tu sem sedemsto metrov nad morjem.
Začel sem počasi, na kratko skozi mesto, kar naenkrat pa sem bil na kolesarski in ker se je spuščala je kar letelo. Na levi je bila reka Loisach, kraje ob poti pa so se hitro menjavali: Farchant, Oberau, Weghaus in podobni, ves čas ob kolesarski stezi ob reki. Tu mi je bilo vse povsem neznano, čakal sem na prvo pavzo v kraju Murnau. Pokrajina in narava sta tu fantastični, pa še ves čas je bil spust in tudi segrevalo se je.
Staro mesto, nemško se je seveda takoj izkazalo s svojimi kockami. Zoprna je vožnja po tem in me je kar imelo, da bi zavil na tisti izvoz za München. Malce je grozilo, da bo deževalo zato sem kar odvihral naprej. Pokrajina je bila ves čas enaka. Grički, polja, kravce, koruza, pšenica, kakšen gozdiček, gor in dol in gor in dol. Ves čas sem imel občutek, da sem v ohranjevalniku zaslona. Zdržal sem do Weilheima, potem pa sem si privoščil malico. V teh krajih je doma nogomet in tu so se rodili znani nemški nogometaši, je pa zanimivo, da je to mesto pobrateno s francoskim mestom Narbonne, kjer pa sem tudi že kolesaril in spal.
Čez povsem enake gričke z enako deževno grožnjo sem prispel do jezera Ammersee. Noro, malo morje. Barke, pomoli, kampi in promenada, ter veter. Kdo ve, ali tu tudi piha burja? To je jezero je šesto največje nemško jezero, nisem pričakoval take širine in valove. Vzdušje bi bilo povsem morsko, če le ne bi pihalo.
Ko sem se nagledal jezera sem nadaljeval z vožnjo po ohranjevalnikih zaslona. V kraju Oberpfaffenhofen sem se peljal mimo letališča oziroma kar kampusa in prečkal eno izmed avtocest, ki peljel proti Bavarskemu Monaku. Ob močnejšem rosenju sem že malce načet počakal ob bližnjem drevesu in ker je kmalu nehalo nadaljeval do vrha grička. Sledil je spust in potem sem povsem nepričakovano za enim bolj žalostnim tunelčkom odkril samostan v kraju Fürstenfeldbruck. Samostan je ogromen, ampak razpuščen, v teh stavbah so šole, prireditveni in razstavni prostori, ter celo volilna dvorana. Celoten kompleks pa je bil zgrajen v spomin neke Marije, ki jo je dal usmrtiti njen mož bavarski vojvoda Ludvik II - Strogi in to zaradi domnevne nezvestobe. Kakšna pokora. Danes je tak hiter dan, sem kar nadaljeval, malce se je že mudilo, ker je že spet rosilo.
Zadnji del poti me je presenetil v kraju Sulzemoos. Po mojem so vsi avtodomi tega sveta tu. Kaj takega še nisem videl, tu je pravcati sejem kupiš lahko nove in stare avtodome, trgovin je pa kar nekaj. Odštevati sem začel kilometre, ker je spet grozilo z dežjem. Prav zdaj, ko to pišem, pokrit v sobi, zunaj dežuje. Po celem dnevu groženj sem imel k sreči le nekaj minut rosenja. Ceste pa so bile mokre, ker so se oblaki ves čas pred menoj vozili. Še dobro, da nisem prehiter.
Hotel, ki sem si ga izbral je tak prijeten star bavarski hotel, ki ima svojo pivovarno, kolo pa sem pospravil v ogromno štalo, ki služi kot vaška pivnica, ko imajo kakšno praznovanje. Presenetila me je ekspresna obravnava, super soba s kopalnico, ki je imela električni radiator. To pomeni, da sem vse znova opral in perfektno posušil, ter odšel na super pivo in večerjo. Niti ne utrujen, pa vendar suh in sit grem spat, jutri pa upam, da bo Bavarska bolj sončna.
