Ne vem kako naj opišem današnji dan. Najbolje bi bilo, da ga opišem v pesmi Ein ruhiger regnerischer Tag in ga prijavim na nemško Evrovizijo. Zmaga bo moja, če ne bo Cole kaj zakompliciral.
Včeraj sem imel super prost dan in sem malce prehodil Eisenach. Šel sem na grad Wartburg, pa pogledat Luthrovo in Bachovo rojstno hišo. Par ur je trajal ta sprehod v natikačih, aja, pa grad je na hribu. Vreme se je držalo tako, da se je dalo to izpeljati, vode v mestu nisem našel, razen enega neuglednega kanala.
Po kosilu sem se lotil kolesa. Izvedel sem kompletno čiščenje, pa še namazal sem ketno. Prav prijetno opravilce. Opral sem tudi vsa oblačila, še nahrbtnik sem očistil tako, da bom nadaljeval kot nov.
Zjutraj sem nestrpno vstal, skoraj dve uri je trajalo vse skupaj. Zajtrk, pakiranje, oblačenje, pospravljanje in ko sem bil že povsem pripravljen slišim zvoke iz ulice. Neko šumenje. Verjetno je avto. Zakaj ne neha? Grem pogledat.
Ehh. Dež. No, pa dajmo gor še vse te kondome in vso to navlako in gremo. Kolo in moje cunje so bile torej čiste točno deset sekund.
No, potem pa je deževalo. Slikal nisem prav veliko v dežju, tudi ogledoval si nisem kaj dosti okolice. Ne gre.
Nisem več na Bavarskem, ampak v Turingiji in imena krajev so vedno bolj nenemška. V kraju Spichra se je en lokalni konjuhar odločil, da se mimo njegovih konj ne bomo več vozili in je zaprl pot. To je zmožen narediti samo Spichračan.
V Netri sem še uspel slikati manjši gradiček, potem pa sem samo še sledil zemljevidu. Ko je malce prenehalo deževati, sem se ustavil in odlil. Nasproti sta pridrvela dva norca, prvi se je ves presrečen drl, da imava enako kolo, drugi pa, da naj grem z njima na jug. Kaj jima pa je? V takem vremenu, da bi kolesaril. Kaj pa vem?
Naslednha etapa je bila dolga dve uri in petdeset kilometrov. Nisem našel vode. Ne v trgovini, ker jih ni bilo, ne na bencinski, ker jih ni bilo, na pokopališčih ne pijem vode, vodnjakov pa v Nemčiji ni kaj dosti. Dobro, da je deževalo, če bi nažigalo sonce bi se scvrl. Končno fatamorgana, trgovina. Med drugim sem si privoščil nekakšno kremšnito in pepsi. Jedel sem pri vozičkih pred trgovino in opazoval lokalce. To niso ne Nemci, ne Turki, ne Rusi, ne Čehi, to so eni Turingijci.
Spočit in nažrt sem nadaljeval, proti in skozi Göttingen. Ogromno mesto, verjetno z veliko zgodovine in zanimiv stavb, a v dežju sem videl le njega cesto.
Zadnjih petnajst kilometrov sem se peljal skoraj naravnost, brez ovinkov. Northeim je danes moj cilj, občutek imam pa, da sem se vrnil v druge čase. Tole ni več Turingija, ampak že Spodnja Saška.
Zdaj pa pranje, žrtje in spanje!
