Včeraj sem imel super prost dan in sem malce prehodil Eisenach. Šel sem na grad Wartburg, ter od zunaj pogledal Luthrovo in Bachovo rojstno hišo. Par ur je trajal ta sprehod v natikačih, aja, pa grad je na hribu. Vreme se je držalo tako, da se je dalo to izpeljati, vode v mestu nisem našel, razen enega neuglednega kanala. Pot v natikačih se je potegnila skoraj do desetih kilometrov in občutek sem imel kot, da osvajam Šmarjetno. Sem pa splezal še na stolp in užival v fantastičnem razgledu nad okolico.
Po kosilu sem se lotil kolesa. Izvedel sem kompletno čiščenje, pa še namazal sem verigo. Prav prijetno opravilce. Opral sem tudi vsa oblačila, še nahrbtnik sem očistil tako, da bom lahko jutri nadaljeval kot nov.
Zjutraj sem nestrpno vstal, skoraj dve uri je trajalo vse skupaj. Zajtrk, pakiranje, oblačenje, pospravljanje in ko sem bil že povsem pripravljen slišim zvoke iz ulice. Neko šumenje. Verjetno je avto. Zakaj ne neha? Grem pogledat.
Ehh. Dež. No, pa dajmo gor še vse te kondome in vso to navlako in gremo. Kolo in moje cunje so bile torej čiste točno deset sekund.
No, potem pa je deževalo. Slikal nisem prav veliko v dežju, tudi ogledoval si nisem kaj dosti okolice. Ne gre. V dežju sem skoncetriran samo na cesto.
Nisem več na Bavarskem, ampak v Turingiji in imena krajev so vedno bolj nenemška. V kraju Spichra se je en lokalni konjuhar odločil, da se mimo njegovih konj ne bomo več vozili in je zaprl pot. To je zmožen narediti samo Spichračan.
Obrnil sem in ob tem ob cesti nadaljeval v enaki smeri in po drugi strani manjše mlakužice prišel nazaj na pravo pot. Čez reko Werro tu ni mostu zato sem naredil manjši ovinkec in se še vedno v dežju vozil mimo krajev z nenavadnimi imeni. Ifta in Netra. To je bilo še vse v okrožju Wartburg. V Netri sem še uspel slikati manjši gradiček, potem pa sem samo še sledil zemljevidu. Ko je malce prenehalo deževati, sem se ustavil in odlil in ob klopci malce počakal. Nasproti sta pridrvela dva norca na kolesih, prvi se je ves presrečen drl, da imava enako kolo, drugi pa, da naj grem z njima na jug. Kaj jima pa je? V takem vremenu, da bi kolesaril. Kaj pa vem? Kdo pa kolesari v dežju?
Naslednja etapa je bila dolga dve uri in petdeset kilometrov. Reko Werro sem večkrat prečkal, v sončnem vremenu je tu verjetno prav lepo, v dežju pa je malce samotno. Edina zabava so imena krajev, ki so res nenavadna: Albungen, Kleinvach, Jestädt in tako naprej in vsi kraji so stari preko tisoč let. Žejen. Nisem našel vode. Ne v trgovini, ker jih ni bilo, ne na bencinski, ker jih ni bilo, na pokopališčih ne pijem vode, vodnjakov pa v Nemčiji ni kaj dosti. Dobro, da je deževalo, če bi nažigalo sonce bi se scvrl. Končno fatamorgana, trgovina. Med drugim sem si privoščil nekakšno kremšnito in pepsi. Jedel sem pri vozičkih pred trgovino in opazoval lokalce. To niso ne Nemci, ne Turki, ne Rusi, ne Čehi, to so eni Turingijci.
Spočit in nažrt sem nadaljeval, proti in skozi Göttingen. Ogromno mesto, verjetno z veliko zgodovine in zanimiv stavb, a v dežju sem videl le njega cesto, ostalih stodvajset tisoč prebivalcev pa ne.
Zadnjih petnajst kilometrov sem se peljal skoraj naravnost, brez ovinkov. Northeim je danes moj cilj, občutek imam pa, da sem se vrnil v druge čase. Tole ni več Turingija, ampak že Spodnja Saška.
V Northeimu sem rezerviral sobo v hotelu, ki je nekoč živel boljše čase, danes pa je zgolj kup zložene opeke. Bal sem se, da je vse skupaj en hec, a sem vendarle dobil nekakšno sobo, ki pa tokrat ni imela električnega radiatorja. Izumil sem nekakšno sušilno okno, pred tem pa opral vse. Pranje mi res vzame ogromno časa, ampak je v takem vremenu nujno opravilo. Hotel svoje restavracije nima, zato sem malce poguglal kam bi se dalo iti. Ura ni bila prava in edina približno dobra izbira je bil kebap. Na koncu koncev čisto v redu. Sit in opran sem zaspal kot ubit.
