Končno zajtrk postrežen v hotelu in ne v lastni režiji. Pojedli smo vse, pa še kaj bi. Za hip se mi je zazdelo, da se nam prav nikamor ne mudi. Je pa ta občutek hitro popustil in smo le odšli. Ob odhodu smo se malce prerekali z receptorko ali so sobe plačane ali ne, no, na koncu je dečva popustila in nekako ugotovila, da smo vse plačali. Seveda smo, halo.
Že včeraj zvečer sem fanta peljal na ogled današnjega štartnega klanca. Ogled je bil pomemben zato, da jima je ponoči podzavest pripravila glavo na jutranji napor. Zjutraj, ko smo štartali v ta klanec se je taktika izkazala za odlično, ker smo kar poleteli v klanec. Seveda je potem sledil spust in prehod preko tistega modrega mostu čez Donavo na levo stran.
Tu se v vsej svoji lepoti izkaže Wachau. Vinorodna pokrajina ali pa mogoče marelična pokrajina. Kamor koli pogledaš je ali vinograd ali pa nasad marelic, suše ni, vse je zeleno, po sredini pa se bohoti Donava. V prijetno sončno oblačnem vremenu smo prečkali Groisbach, Schwallenbach, Spitz in se navozili po kockah v Dürensteinu, Steinu in nakoncu pripeljali v Krems. Kremsu se zaradi gneče običajno izognem, tokrat pa smo se zapeljali skozi in čez most potem nazaj na desno stran. Na prvi klopci smo naredili pavzo.
Tu je Donava že zelo široka in nasip ob reki omogoča dolge zen vožnje tako, da smo do Zwettendorfa skoraj trideset kilometrov prepeljali skoraj v transu. Čas smo si krajšali s prehitevanjem drugih, vmes pa nas je prehitela ena deklina in moški ponos nam ni dal, da bi jo opazovali kako izginja v daljavo. Prestava nižje in za njo. Kar nekaj kilometrov smo ji peljali povsem za ritjo, potem pa nam je iskreno povedano postalo prepočasno. Verjetno je znižala hitrost, da se nas je znebila. Pametno.
V Traismauerju se nismo ustavili, smo pa ob nedelujoči jedrski elektrarni naredili kratko pavzo in opazovali ostale kolesarje okoli nas. V glavnem elektrika, težka kolesa in lačna usta. Mi smo svoja lačna usta napolnili čez deset kilometrov v kampu v Tulnu.
Po kosilu se mi je spet zazdelo, da se nam ne mudi naprej, ampak do cilja je bilo še slabih trideset kilometrov in sami se ne bodo odpeljali.
Od tu naprej sem naslednjih dvajset kilometrov vozil v popolnem zavetrju in skoraj nisem poganjal. Opazoval sem tiste male hiške pod nasipom in prav nič razmišljal. Zen.
Do cilja smo le še prečkali Donavo in zaključili v hotelu. Smo že na obronkih Dunaja, tam kjer se začne otok, temperature so višje, kar se pozna tudi pri hitrejšem izhlapevanju piva.
Današnji etapi bi lahko rekli nezahtevna zelena etapa, ki je na koncu v prijetno sončnem vremenu hitro minila.
Še ena nas čaka….
Aha, zadnji dan pa ni poročanja ;) se je pivo zavleklo ;)
OdgovoriIzbriši