Cesta se je ob nevidni reki, kartingu in zabaviščnem vodnem parku zmerno dvigala, napora ni bilo, vse skupaj je delovalo kot malo bolj strm kanjon Kokre.
Ravno ogrel sem se in že sem bil pri jezu. Ogromen zid in široka pot čezenj je napovedala ogromno jezero, žal, predvsem za domačine, pa je bila dol globoko le malce večja mlaka. Makadamska pot je vodila naprej do zgornjega jeza, del poti sem prevozil, naprej pa ne, danes ne bom makadamčkal.
Spustil sem se nazaj do prvega jezu in tik pred cerkvijo zavil ostro desno krepko navzgor.
Upal sem, da ne bo ves čas tako in res ni bilo. Klanec je malce popustil in v kar konkretnih plus tridest stopinjah sem prilezel na vrh prelaza oziroma vrha, ki se imenuje Cima Pedro Gonzales. Razgled na obe strani kar malce lunaren, na zahodno stran spodaj sem slišal nekakšno čivkanje, spodaj je Palmitos Park, kjer je pravi živalski vrt. Na skoraj šesto metrih nad morjem sem razmišljal o jahaču na konju, ki sem ga videl spodaj in brcal naprej v serpentine, ki pa so se le povesile navzdol.
Spust je bil po lepi cesti kratek, na drugi strani sem videl še eno gostilno potem pa je sledil žviz v El Tablero, kraj pred Maspalomasom.
Vročina ni popustila zato sem to kratko osvežilno vožnjo hitro zaključil.
Hladen tuš in mrzlo pivo sta v senci naredila svoje.....
