Mmmm zajtrk na Dunaju, zunaj v objemu jutranjega delovnega hrupa, ki ga proizvajajo Dunajčani in ostalo sorodstvo. Nisem si mislil, da bom kdaj to doživel. Grem po še eno kavo.
Danes je kolesarski dril drugačen. Peljemo se samo do glavne železniške postaje. Na Dunaju. Levo, desno, levo, desno intuicija tu ne deluje, gps tudi skorajda ne. No, ni tako hudo. Teh nekaj minut do postaje smo uspešno premagali in Jernej se je od naju poslovil, izbral si je vlak, ki gre proti Barju, midva s Primožem pa sva na vlaku, ki je eno uro kasneje krenil proti Gorenjski. Seveda je pred tem še Linz in Salzburg in Beljak in potem Jesenice in šele potem Kranj.
Kaj pa včeraj? Ja, malce megleno je.
Zjutraj smo se zabavali ob zajtrku. Kaj takega pa še nisem doživel. Iskal sem salamo in sir in zelenjavo, pa je kar ni bilo. No, potem pa sem videl hec. Vsaka rezinca je bila v svojem steklenem kozarčku. Torej dve šunki, dva pršuta, dva sira, paprika in paradižnik pomeni osem kozarčkov. Potem imaš pa še sok in kavo, pa še greš iskat. Pa trije smo bili. Res hecno.
Etapa je bila kratka, začeli pa smo na otoku. Teh enaindvajset kilometrov mi vedno hitro mine, tudi tokrat je hitro minilo, se je pa začelo kar konkretno ogrevati. Ko smo na sredini počakali je bilo že kar konkretno vroče. Prav v center mismo zavili. Na koncu otoka preko FKK področja preko mostu smo prečkali del Donave in ob veliki, ogromni čistilni napravi (vsaj mislim, da je) naredili mini pavzo.
Tu se nekako kolesarjenje ob Donavi v Avstriji konča. Tu nastopi fatamorganski dolgčas, dvajset kilometrov dolg, popolnoma raven danes vročinsko, vetrovni odsek. Ko sem to premagoval sam je bilo na smrt dolgočasno, zdaj, ko smo bili trije pa je kar hitro minilo. Kratka ura fatamorgane. Ko smo to prevozili sta fanta želela narediti kratko pavzo, jaz pa sem ju kar po vojaško nagnal v kratek pet kilometrski beg. Na koncu smo le prišli do kraja Bad Deutsch - Altemburg oziroma prej do kraja Heinburg, kjer smo na hitro odpeljal še nekaj zadnjih metrov ob Donavi v Avstriji. Kratka pavza ob malici je bila sedaj končno dovoljena.
Ta obmejni del ob tromeji med Avstrijo, Slovaško in Madžarsko ima posebno geografsko lego in danes je temperatura narasla na 36,4 stopinje. Potem pa je rahlo padla in vztrajala na 36-ih stopinjah. Vem, da je to kar vroče, ampak meni je pa všeč, ko se materiali segrejejo in vožnja postane bolj mehka in morebitno škripanje utihne. V tem zen načinu smo prišli do Bratislave.
Za hip smo preko mostu zapeljali ob promenadi ob Donavi mimo lokala Oddych pri dobrom drinku in med številni ljudmi zapeljali po moji intuiciji na drug most z namenom prečkanja do Petržalke. Prehod je bil gverilski, po mojem smo naredili vsaj dva večja in več manjših prekrškov, ampak, če prideš na cesto za znakom, ki prepoveduje kolesarjenje, potem ne veš, da si ga videl. Ja, na Slovaškem smo, ali to res pomeni, da so vsa pravila bolj balkanska? K sreči nam ni noben policaj teh zadev podrobneje razlagal, bilo pa je malce divje.
V Petržalki je med številnimi bloki železniška postaja in skoraj idealno smo ujeli vlak za Dunaj. Ne, nazaj nismo biciklirali, namesto fatamorganske vožnje smo si raje privoščili hladno pivce.
Po dobri uri vožnje z vlakom smo prispeli na Dunaj in po uspešni cikcakasti vožnji našli svoj hotel in tuš. Ha, ko sem končno prišel v sobo se je nad Dunajem sprostila nevihta. Namesto Gunsov sem imel strele iz oblakov.
Ob večerji v restavraciji, ki jo je priporočil Makedonec Denis, smo si čestitali in predebatirali kako enostavni so bili zadnji štirje dnevi kolesarjenja. Praktično brez klanca se res ob Lepi modri Donavi pelješ navzdol. Po novih in novih praznih kozarčkih se je stemnilo in natakarji so nas vedno bolj razumeli, oziroma mi njih. Na Dunaju velja: denar razveže jezik in ko ga pokažeš vsi kar naenkrat povedo iz katerega konca Balkana so.
Hvala vsem za pozornost, Jerneju in Primožu pa za super potrpežljivo družbo in zabavo ob poti. Nekatere zgodbice bodo ostale samo naše, mogoče pa kaj takega ponovimo in te povabimo.
Ostalo bom dopisal doma.