Inca - Sa Calobra - Inca


Končno je jutro. Končno je konec noči in nočnega rajanja pod streho. Res me zanima ali je to samo ena miška, en polh ali jih je več in se zabavajo po žlebu in pod streho. Pa še malce praskajo in škrebljajo spotoma. Pogledal sem po omarah in po tleh, pa res ni bilo nobene živali nikjer. Ja, lahko mirno spim naprej, ampak kako. No, kakorkoli, jutro je tu, gremo akcija. Zajtrk, priprave, skupinsko slikanje pred odhodom in gas. Uspelo nam je štartati pred deseto uro. Za ta letni čas in tako kratko razdaljo oziroma za naš današnji namen je to super ura, za moje kolesarjenje pred tremi meseci je pa to obupno pozna ura.
Tokrat smo se peljali po kolesarski poti do mesta, sedaj že vse obvladamo in tako smo krožišče ob našem kolesarskem centru zapustili v tretjem izvozu. Jutranja prometna konica je v teh krajih kot kaže šele ob deseti uri tako, da smo švigali mimo avtomobilov, po ozkih ulicah skozi Inco. Mestece je majhno tako, da smo bili hitro skozi, mesto smo zapustili v rahel klanec in se peljali mimo table Serra de Tramuntana. Ta napis sem večkrat videl v teh hribih in pogledal kaj to pomeni. Podobno kot naš Triglavski narodni park je to gorovje na Mallorci zaščiteno ne samo kot park, ampak kot svetovna dediščina. Torej smo vstopili v področje posebnega pomena, seveda, saj je pred nami poseben klanec. Ker je kar dolg in dvostranski iz dveh delov, torej kar štirikraten, je kar pomenljiv. Malce heca je potrebno, da se zbereš in opogumiš in zapelješ proti naporom za katere veš, da te čakajo. Pred nami se je pokazal kraj Selva, lepo fotogenično mesto oziroma gorska vasica.

Mimo pokopališča je še kratek spust, potem pa počasi dojameš, da se cesta že rahlo vzpenja. V vasi Caimari je že procesija. Podobno kot zadnjič na Formentor, se tu vije kolona kolesarjev vseh sort, tipov in oblik. Spet lahko prehitevam druge in drugi prehitevajo mene. Mogoče je malce porosilo, nič hudega, skozi vas še pridemo skupaj, potem pa se pokažejo serpentine in prestave na kolesu postanejo odveč. Zgoraj se dobimo pravi eden, dva pa sva se odpeljala naprej. Med borovci in skalami je speljana odlična cesta, zavarovana, klanec je ravno prav napet ni bilo hudih vzponov tako, da sem lahko v svojem ritmu niti ne v najlažji prestavi, vozil proti prvi pavzici - Col de Sa Bataia. Na neki strani s statistikami je pisalo, da teh devet kilometrov predstavlja šele enaindvajseti klanec po težavnostni stopnji na Balearskih otokih. Eh, potem pa nič, kratka pavza in gremo dalje. Ker sem mislil, da je to že vrh, sem kolegoma napisal, da sva šla midva naprej dol. Ampak, sva šla najprej še naprej gor.

Pokrajina se tu gori spremeni, drevesa se znižajo in v pogled ujameš le še skale obdane z grmičevjem. Cesta pa je še vedno lepa in prav užival sem v vseh teh ovinkih. Rosilo je vedno bolj in prvi spust je bil bolj previden, pri miradorju sem komaj počakal, poslikal in oddrvel naprej. Naslednja pavzica, ki je ni bilo, je bila pod starim akvaduktom, zaradi dežja pa sva peljala naprej. Med novim vzponom po naslednjih serpentinah se je ulilo. Hitro sem sem skril pod edino drevo in povedril. Zdelo se mi je celo večnost, v resnici pa je trajalo pet minut. Ko se je zlilo sem spočit nadaljeval proti vrhu oziroma sedlu. Na vrhu je najbolj hecna reč, ki sem jo kadarkoli videl na cesti. Ni ovinek, ni klanec, ampak je pentlja. V 270-ih stopinjah se spustiš in obrneš in pod sabo nadaljuješ proti spustu. Tik pred spustom sva si privoščila nekaj vode in uživala ob razgledih. Drugih dveh kolegov ni bilo, zato sva se spustila dol.

Sledil je nor, devet kilometrov dolg, vijugast spust proti morju. Meni so take ceste najljubše, tudi lani na Gran Canariji sem užival v tistem spustu iz Sorie proti Moganu. Skoraj identična zasnova, le, da so tu ovinki bolj zaprti in da je na koncu samo ena vasica, ni vasi ob poti, nič drugega samo spust. Prehiteval sem avtomobile, avtobuse pa šele, ko se je šofer tako odločil. Vmes sem se med vožnjo pogovarjal z drugimi kolesarji, debatirali smo, da je tole malce noro, še vedno je rosilo in da smo nori tudi mi. No, v tem trenutku je kolega švignil mimo, prehitel mene, avtobus in še koga in odrvel naprej. Važna je kontrola, potem gre.

Po dvajsetih minutah zaviranja so tudi mene že malce boleli prsti, sem pa ravno prav priletel v Sa Calobro. Ne vem, če je to sploh vasica, tam je bilo le nekaj restavracij in trgovinic. Čudovito morje, na desni od plaže pa je tunel, skozi katere prideš do še lepše plaže in potem še en tunel, ki te pripelje do skrite plaže, oziroma do zaključka kanjona Torrent de Pareis. To je vsekakor kanjon, ki se ga splača obiskati in upam, da mi bo to kdaj uspelo. Je kar pet kilometrov dolg in izredno slikovit.

Človek bi kar tu ostal, sploh ob mislih na to, da bo potrebno premagati klanec še v drugo smer. Najprej smo v bližnjem lokalčku nekaj pojedli (na ceno tu ne gledaš), potem pa zbrali pogum in se vdano spustili oziroma dvignili v boj v klanec.

Nazaj gor so mi bile serpentine še bolj všeč, ker lahko malce počiješ, prometa niti ni bilo, kolesarjev pa tako zgodaj popoldan tudi ne več. Celo sonce je pregnalo oblake tako, da smo teh devet in pol kilometrov sedem odstotnega naklona prepeljali v običajnem transu po kosilu. Skalna ožina Sa Bretxa je gor grede še bolj impozantna kot dol. Tu je prostora res samo za en avto in točno samo za en avtobus. Aja, pa za dva kolesarja. Opazil sem dve ogledali v steni, zdaj razumem zakaj smo se dol za avtobusom lahko tako hitro spustili tu skozi. Užival sem v razgledih na serpentine, hribe in celo morje se je videlo daleč spodaj, prav prijetno. Ampak, klanec je bilo vseeno potrebno premagati. Na vrhu pod pentljo smo si celo privoščili prehransko pregreho - coca colo.

Super so te ceste tukaj, premagaš klanec, narediš pavzo in potem, ja, potem pa v nov klanec, od pentlje do pravega vrha je bilo še petsto metrov desetke. Potem pa končno spust, po suhih cestah, levo, desno do akvadukta, seveda brez pavze in nato še šest kilometrov vzpona, ki pa sem ga naredil v zasledovanju kolesarja, ki me je prehitel v TT pozi. Ves čas sem ga sledil, tudi prehitel bi ga, če ne bi bile ceste tu malce mokre in če se ne bi vozili v vlakcu za električarji. Ampak od vrha nazaj dol do prvega postanka Col de Sa Bataia je pa letelo.

Naredili smo kratek zbor, pavzo tako, da smo bili znova vsi skupaj, se spočili in komaj čakali, da napademo zadnji spust. Priznam, bolj mi je všeč gor kot dol. Teh devet kilometrov vlažne ceste mi je večja muka, kot devet suhe navzgor. Ostale sem spustil naprej, malce poslikal pokrajino in pribremzal v Caimari, ko je ostale že zeblo. Eni sotrpinki iz sosednje skupine smo ponudili tablete za glavo upam, da ji je pomagalo, potem pa smo oddrveli proti domu. Najprej je sledil še kratek spust, potem pa seveda vzpon po serpentini in nato znova spust v Inco. 

Bližalo se je deževje, mi pa smo morali vrniti še kolesa. Ugotovili smo, da imamo dovolj časa za tuširanje in tako smo kolesa vrnili še ravno pravi čas, ampak do trgovine smo se pa peljali že v dežju. Tik pred zaključkom pa nas je v standardni maniri klancev s ceste presenetil še možakar, ki nam je posodil kolesa. Kje pa imate polnilec za baterije za menjalnike? Ne morem zaključiti računa, če tega ne vrnete! Groza! Med tem, ko se je najbolj utrujen izmed nas odločil, da gre v dežju s kolesom nazaj po ta kabel, sem razmišljal kaj mi ta elektronski menjalnik sploh doda na kolesu. Nič. Dodatno skrb za polnjenje še ene baterije. Vsakič, ko prestaviš nekaj zažvižga, lahko nastaviš, da spredaj in zadaj istočasno prestavlja, ampak to je pa tudi vse. Ne, tega zaenkrat ne potrebujem. Kolega se je vrnil, vrnili smo polnilec, zaključili račun in kolesarjenje. Sledilo je pešačenje med dežnimi kapljami do haciende, smo se pa vmes odpočili in raztegnili tako, da nam ti težki klanci niso ostali predolgo v nogah.

Naprej pa je šlo klasično: večerja, sangrija, karte, spanje, žur na strehi, zajtrk, avto, plaže, kosilo, morje, veter, dež, večerja, sangrija, ....

Kolesarjenje na Mallorci je super, nekaj klancev je še ostalo, bi pa vse to ponovil, sploh Formentor in Sa Calobro bom še odpeljal. Polni spominov in mlečne kisline v mišicah odhajamo nazaj domov in delamo plane za naprej. Je še kje kakšen klanec?


Objavite komentar

Novejši Starejši