Feuchtwangen Rothenburg ob der Tauber Schweinfurt

Pismo kako je ta števec neumen, navigacija pa še bolj. Pismo, človek bi kar ponorel in… ej, alo, pomiri se. Gremo od začetka.

Sosed v sosednji sobi je smrčal. Ampak premalo časa, da bi motilo. Kot bi mignil je bila ura pol petih. S strahom sem pogledal skozi okno, danes je bolj obetavno. Ok, torej spet nazaj spat!

Pri zajtrku sem bil sam. Skoraj sem se lotil vsega, potem pa sem se spomnil na smrčalca. On je tudi lačen. In res je prišel. Guten morgen! Ja, k sreči res.

Prvi kilometer je bil spust po vaških kockah. Res je malce zoprno tole, ampak se navadiš. Skozi center ni bilo nikogar, rosilo ni, edino jutranji veter me je že pričakal. Kar mrzlo je bilo. Vozil sem po cestah, sam in znova gor in dol. Na vsakem spustu sem si rekel: obleci se! Na vzponu pa mi še na misel ni prišlo. Po prvem odlitku sem se končno oblekel. Brezrokavnik. To je to, spredaj si pokrit, roke ven, zadaj švicaš.

Prečkal sem avtocesto in dojel kje sem. Še nekaj kilometrov ogrevalnega šprinta in moja slutnja se je izpolnila. Seveda je klanec, drugače ne prideš gor. V mesto. Kjer sva z ženko že bila. Za Božič. Šnekugle so mi prišle na misel, ampak na kolesu ne pašejo. Mimo bazena(!) sem pripeljal v Rothenburg ob der Tauber. Tu so šele nore kocke po tleh. Vozil sem se po ulicah, mimo hiške kjer sva spala, pa vse do najbolj znane hiške v mestu. Kitajčki so delali selfije, jaz pa fotobombe.

Iz mesta ven je bil super spust nato pa sem nadaljeval proti Detwangu. Ob reki Taubet do Tauberzell-a sem se peljal v nekakšni zeleni dolinici, kot nekakšen park je delovalo vse skupaj.

Vsega lepega je nekoč konec in sledil je odcep desno in preko dva kilometra dolg vzpon. Ja, prej je šlo dol, zdaj gre gor. Mimo povsem enakih hofov in heimov sem prišel do kraja Marktbreit ob reki Main in naredil pavzo. Vmes je kazalo, da sem prečkal deželno mejo, ampak je kamen iz druge zgodbe. Bom preveril.

Po malici sem proti vetru nadaljeval proti Kitzingenu, opazoval reko Main in prečkal reko čez lep mogočen most. Števec je nekaj protestiral in na hitro sem pogledal kje sem. Super, kot kaže bom krajšal, rdeča črta se z mojo novo smerjo seka nekje v dalji, veter imam končno v hrbet, gremo, gas!

Bral sem imena krajev: Großlangheim, Kleinlangheim, potem pa se izpiše: a delaš ovinek? A? Žena spremlja moje bicikliranje v živo in me sprašuje, če sem spremenil plan. Pa še rositi je začelo. Počakal sem kar na gradbišču, pod streho pri delavcih in pogledal kje sem. Ahhhh, ta črta ni bila moja planirana pot ampak avtocesta. Torej sem že sedem kilometrov bežal stran od poti.

Poden.

Nimam besed.

Imam pa več kilometrov do cilja.

Seveda bi moral dojeti, da je narobe, če piha veter v hrbet. No, zdaj mi je pa direktno v glavo. Števca nisem ubogal in sem si sam ubral nekakšno najbolj ravno pot do cilja. Dolga je bila, kilometri so se kar dodajali in ko sem končno videl napis Schweinfurt je zeaven pisalo 32 km.

Heimov je bilo neskončno, tokrat nisem kaj prida opazoval okolice, glavo sem imel navzdol, da mi ni pihalo direktno v oči. Vedno ista zgodba. Še dobro, da ni vroče, še rosi bolj malo.

Mah nisem jezen, samo moj virtualni partner je zaključil, jaz pa še šestnajst kilometrov. Bah.