Feuchtwangen Rothenburg ob der Tauber Schweinfurt

Pismo kako je ta števec neumen, navigacija pa še bolj. Pismo, človek bi kar ponorel in… ej, alo, pomiri se. Gremo od začetka.

Sosed v sosednji sobi je smrčal. Ampak premalo časa, da bi me motilo. Kot bi mignil je bila ura pol petih. S strahom sem pogledal skozi okno, danes je bolj obetavno. Ok, torej spet nazaj spat!

Pri zajtrku sem bil sam. Skoraj sem se lotil vsega kar je bilo na mizi, potem pa sem se spomnil na smrčalca. On je tudi lačen. In res je prišel. Guten morgen! Ja, k sreči res je dobro jutro, ker ne dežuje.

Prvi kilometer je bil spust po vaških kockah. Res je malce zoprno tole, ampak se navadiš. Skozi center ni bilo nikogar, rosilo ni, edino jutranji veter me je že pričakal. Feuchtwangen je prav tako zelo staro mesto, vseeno pa imaš občutek, da je urejeno in je kar prava kulisa za kakšne srednjeveške oziroma staroveške filme. Se mi pa zdi, da se je iz tistih časov ohranilo vreme. Kar mrzlo je bilo. Vozil sem po cestah, sam in znova gor in dol. Na vsakem spustu sem si rekel: obleci se! Na vzponu pa mi še na misel ni prišlo. Po prvem odlitku sem se končno oblekel. Brezrokavnik. To je to, spredaj si pokrit, roke ven, zadaj švicaš. Za ta del Bavarske je kar značilno, da se spustiš v dolino, potem pa dvigneš nazaj na hrib in znova in znova to ponavljaš.

Prečkal sem avtocesto in dojel kje sem. Še nekaj kilometrov ogrevalnega šprinta in moja slutnja se je izpolnila. Seveda je pred menoj klanec, drugače ne prideš sem gor. V mesto. Kjer sva z ženko že bila. Za Božič. Šnekugle so mi prišle na misel, ampak na kolesu ne pašejo. Mimo bazena(!) sem pripeljal v Rothenburg ob der Tauber. Tu so šele nore kocke po tleh. Vozil sem se po ulicah, mimo hiške kjer sva spala, pa vse do najbolj znane hiške v mestu. Kitajčki so delali selfije, jaz pa fotobombe, verjetno se sedaj nekje na Kitajskem smejejo, ko gledajo eno sliko in je zadaj en čuden model na kolesu.

Plönlein je mogoče najbolj značilen del mesta, predstavlja pa manjši trgec ob vodnjaku, kjer pa vso pozornost prevzame majhna, rjava, malce podrta hiška. Ambient je navdihnil mnoge filmske ustvarjalce in celo v videoigrah se pojavlja. Rothenburg je eno od štirih nemških mest, ki ima ohranjeno celotno obzidje, po katerem se lahko tudi sprehodiš.

Iz mesta, ki se torej imenuje po rdečem gradu in stoji ob reki Tauber, ven je bil super spust, nato pa sem nadaljeval proti Detwangu. Ob reki Tauber do Tauberzell-a sem se peljal v nekakšni zeleni dolinici, kot nekakšen park je delovalo vse skupaj, tudi kolesarska pot je bila kot nova.

Vsega lepega je enkrat konec in sledil je odcep desno in preko dva kilometra dolg vzpon. Ja, prej je šlo dol, zdaj gre gor. Pa še čudno se mi je zdelo, ker me je števec opozarjal, da je pred menoj klanec. Mimo povsem enakih hofov in heimov sem prišel do kraja Marktbreit ob reki Main in naredil pavzo. ~~Vmes je kazalo, da sem prečkal deželno mejo, ampak je kamen iz druge zgodbe. Bom preveril.~~ Vozil sem po skrajnem zahodnem robu Bavarske, zato sem celo skočil v Baden - Württemberg in se takoj zatem tudi vrnil nazaj na Bavarsko.

Meja med Bavarsko in deželo Baden - Württemberg

Po malici sem proti vetru nadaljeval proti Kitzingenu, opazoval reko Main in prečkal reko čez lep mogočen most. Števec je nekaj protestiral in na hitro sem pogledal kje sem. Super, kot kaže bom krajšal, rdeča črta se z mojo novo smerjo seka nekje v dalji, veter imam končno v hrbet, gremo, gas! Nekako cel dan že bežim ali pa se bližam dežju, vroče res ni, piha pa bolj ali manj ves čas, seveda v glavo.

Bral sem imena krajev: Großlangheim, Kleinlangheim, potem pa se na števcu izpiše: a delaš ovinek? Kaj, prosim? Žena spremlja moje bicikliranje v živo in me sprašuje, če sem spremenil plan. Pa še rositi je začelo. Počakal sem kar na gradbišču, pod streho pri delavcih in pogledal kje sem. Ahhhh, ta črta ni bila moja planirana pot ampak avtocesta. Torej sem že sedem kilometrov bežal stran od poti. Zmedle so me barve cest na števcu in tako sem sledil napačni črti na zemljevidu in ignoriral opozorila, ki jih je števec ves čas izpisoval.

Poden.

Nimam besed.

Imam pa več kilometrov do cilja.

Še sončnice so gledale stran, ko sem se peljal mimo njih.

Seveda bi moral dojeti, da je nekaj narobe, če piha veter v hrbet. No, zdaj mi je pa direktno v glavo. Števca nisem ubogal in sem si sam ubral nekakšno najbolj ravno pot do cilja. Dolga je bila, kilometri so se kar dodajali in ko sem končno videl napis Schweinfurt je zraven pisalo 32 km.

Heimov je bilo neskončno, tokrat nisem kaj prida opazoval okolice, glavo sem imel navzdol, da mi ni pihalo direktno v oči. Vedno ista zgodba. Še dobro, da ni vroče, še rosi bolj malo.

Mah nisem jezen, samo moj virtualni partner je zaključil, jaz imam pa še šestnajst kilometrov. Bah.

Ampak, alles gut wir haben unser Ziel erreicht. Še kratek dežek, prečkal sem široko reko Main in že sem našel ključe od stanovanja. Tuš se mi je prikazoval že nekj ur, ampak električni radiator je pa znova zmagal. Schweinfurt je eno najstarejših nemških mest, ime pa je kar nenavadno. Temu bi v prostem prevodu rekel svinjska trdnjava. Kljub imenu pa je mesto veliko in predstavlja industrijsko, kulturno in izobraževalno središče Spodnje Frankonije, okrožja na Bavarskem.