Seveda, če bi tole začel pisati zjutraj bi čisto drugače izpadlo. Recimo: eh, spet ta dež in vlaga, oblačnost, nobenega sonca, vsaj mraz ni. In potem bi se takole morasto nadaljevalo prvih trideset kilometrov. V dežju se skoraj ne ustavljam, nič ne slikam in tudi krajev skorajda ne opazujem. Pa je šlo mimo mene precej teh fletnih malih opečnatih hišk s slamnatimi strehami. Kar sem sem zares opazil je bila neskončna množica ovac. To je bilo pa kar malce hecno. Pričakoval sem vožnjo ob reki, dobil pa vožnjo z ovcami.
Kraj Brake sem si zapomnil in Nordenham kjer je ima Airbus spet eno ogromno na pol avtomatizirano tovarno. Malce naprej pa je bilo že pristanišče Blexen, kjer sem nekaj minut počakal na trajekt, ki nas je popeljal v eno največjih pristanišč na svetu - Bremerhaven, ki je na drugi strani reke Weser. Weser se zliva v Severno morje, ki ga tu recimo da že vidiš.
Vožnja je hitro minila, z dvema gospema smo se zaklepetali in ena je do ure točno vedela kako bo z vremenom. In res je bilo. Čez eno uro je morasto vreme odšlo in do konca dneva je sijalo sonce. Zdaj, ko to pišem je ura pol deset zvečer, občutek pa imam, da je recimo sedem zvečer. Zanimivo.
V Bremerhavnu sem naredil kratek počitek, nato pa sem se po severno zahodni strani Spodnje saške dežele vozil proti Cuxhavnu. Tu gričkov ni, le ravnina na dveh metrih nadmorske višine in ovce. Ter kakšna koruza, veliko gozda, nekakšne pšenice ali pa ajde, ter pašniki. Pa spet in spet in spet. Na levi bi moralo biti morje pa ga zaradi nasipa nisem videl. Nasip je super ideja, vetra ni bilo.
Ker nisem bil utrujen in ker sem bil vesel sonca sem kar malce pritisnil, letelo je kar samo. Kako te vedno presenetijo. Super cesta, dvajset kilometrov zabave, potem pa gozd, mokrota, pesek in blato. Ja, a teh pet kilometrov niste uspeli urediti. Ne, to je pa naravni park. Aha, a to vse ostalo je pa umetno? Skratka teh pet kilometrov je bilo težkih. Blaten pesek, pa kar nekakšen klanec, gozd in nora vlaga. Tudi to sem premagal in prišel na Dunenweg. Osem kilometrsko pot ob morju ob sipinah, kjer pa začutiš sol in tudi vidiš to Severno morje. Če prav razumem sem nekako v višini Manchestra. Od doma. Pot DSM - Do severnega morja - bi se tu lahko končala, pa se ni in se bo nadaljevala še en dan.
Nadaljeval sem skozi Cuxhaven, pristaniško mesto ob izlivu Elbe v Severno morje. Če je to tista Laba, potem je pa res dolga. Na sipinah je bilo tistih dvosedežnikov, ki so v reklamah za te kraje. Morja pa ni bilo blizu. Dobesedno. Oseka je bila, tako na oko, vsaj stometrska v dolžino, če ne precej več.
Ko sem se nagledal tega morja sem obrnil nazaj oziroma nadaljeval naprej. Današnja etapa je malce daljša.
Naslednjih dvajset kilometrov sem se vozil med ovcami - dobesedno - in kampi. Sem ter tja je bila res kakšnja manjša vasica, pa še to bolj vikend grozdek hiš kot pa vasica. Ustavil sem se v enem mladinskem kampu in takoj je bilo okoli mene polno otrok. Kakšen kolo! Kaj pa je to? Kaj pa tisto? Z vodičem, verjetno, sva podebatirala in je potem mulcem vse razložil. Ko jim je začel razlagati od kod sem, na okvirju imam nalepko s slovensko zastavo, sem rekel srečno in odpeljal.
Še nekaj kilometrov meditacije in pred menoj je bila kolona, dolga točno en kilometer. Prehitel sem vse in v zadnjem trenutku skočil na trajekt. Celo rampo je nazaj dvignil, da sem se lahko pritisnil na krov. Hvala Elbe Ferry!!
Na drugi strani Elbe je mesto Glückstadt. Zakaj ima tako ime bom še ugotovil. Je pa zelo v danskem stilu, torej sem že blizu.
No, in, če bi začel pisati na koncu bi rekel: kakšen lep sončen dan, videl sem Severno morje, reke Weser, Elbo in Oste, ter dve ogromni pristanišči Bremenhaven in Cuxhaven, ogromno tovarno kjer izdelujejo vetrne elektrarne, Airbusov kolos, nekaj naravnih parkov, sipine, ovce, krave, konje, pa ogromno malih jezerc. Zakon!
Večerja pa v pravi italijanski restavraciji. Che bouna pizza, grazie bella!!
Lahko noč!
Jutri pa finalna etapa :)
Ja lepo, zdele samo stegneš roko skozi ekran - dobiš dober štrudel od Barbare! :))
OdgovoriIzbriši