Steinhude Syke Bremen Elsfleth

Kaj povedati o današnji etapi? Končno ena prava sončna etapa, brez deževne grožnje. Taka vožnja mi je najbolj všeč, ne drsi, ne šprica, ovinki so boljši, ja edino tam okoli trinajste ure je bolj toplo.

Ni se mi dalo vstati, ampak slišal sem druge tuše in dojel, da bo potrebno vstati. Potem, ko sem včeraj odkril sušilni stroj, ni bilo več strahu, da cunje ne bodo suhe. Danes sem se odpeljal normalno oblečen, samo še bandi atkov, s katerimi sem včeraj debatiral, sem rekel Gute fahrt in se odpeljal.

Najprej se je nadaljevala gravel bonanza. Ker je bilo suho, se je bilo kar fino voziti po gozdovih okoli jezera, mislim, da se je nabralo za več kot deset kilometrov zabave. Park je res naravno super in nudi odlično sprostitev v naravi. Nikjer ni bilo nikogar, le prečno je priletel kakšen možak, ampak vseh teh naključij sem že tako navajen, da sploh nisem več presenečen.

Od kraja Lemke naprej sem vozil naravnost. Brez, da bi zavil, brez popravka smeri, 5, 16, 4 in 5 kilometrov. Gričkov tu ni več, klancev ni, je pa kar dosti gozda. Imena krajev so pa neizgovorljiva. Bolsehle, Marklohe, Syke potem pa vsi na fleth tako kot je moj Elsefleth. Spodnja Saška je kolesarsko lažja kot Bavarska.

Izkoristil sem dobro počutje in vreme ter pritiskal pedala skoraj brez pavze. Ko se je pojavil kraj Syke, se je takoj za njim še Bremen. Ogromno mesto, ki ima več kot pol milijona prebivalcev, leži pa ob reki Weser. Ta reka je zelo donavsko široka, plovna, le da teče v drugo smer. Ob njej je speljana kolesarska pot, romantična pot ob reki Weser.

V teh velikih mestih zgubiš ogromno časa, zato sem že pri planu zrisal najhitrejšo tranzitno pot. Ampak ob reki sem se pa ustavil. Občutek je zelo pariški, ob Sieni je bilo zelo podobno, tu so le stavbe bolj severnjaške. Nekaj kratkih ovinkov sem še naredil po mestu, potem pa zbežal ven. Bremen je ogromno mesto, ki ima več kot pol milijona prebivalcev in je glavno mesto najmanjše nemške dežele Bremen. Prav posebno mesto, ki ima prve naselbine zaznane že več kot deset tisoč let pred našo ničlo. Ker sem tako splaniral, sem mesto kar hitro zapustil in se nadaljnjih trideset kilometrov vozil po nasipih, podobno kot ob Donavi.

Vožnja ob reki Weser je bila prav prijetna, prav nič preveč vroče ni bilo, ob reki pa je precej industrije in skladišč. Na enem dolgem zidu je bila kar razstava grafitov, nekateri izmed njih so bili prav posebni. V kraju Lemwerder so postavili razgledni stolp. Razgled na okolico je bil fantastičen, sem se pa moral po železnih stopnicah povzpeti kar visoko in to v kolesarskih čevljih. Reka Weser v tem delu predstavlja mejo med Spodnjo Saško in Bremnom.

Ko je sonce do konca pripeklo sem prišel na cilj. Pol ure prezgodaj. Jah, počakal sem na prijavo in skočil pod tuš. Spal sem nekakšni avtomatski hiši za monterje in delavce. Vse sem uredil preko telefona, tudi ključ, ki je odprl glavna vrata in vrata moje sobe je bil kar telefon. Soba je bila povsem zadostno opremljena, kopalnica pa velika.

Ja, prav nič višinsko pestra etapa ni bila. Ravne linije, Bremen in vožnja ob reki Weser. Po svoje res kar romantično, ampak industrija malce pokvari to romantiko.

Aja, sem v krajih kjer so bolj ali manj vse hiše iz rdeče opeke. Redko katera izstopa, so pa ulice s hišami iz drugega sveta. Urejene, brez prometa, kar nekaj hiš pa sem videl s slamnato streho. Fantastično.