Dobro jutro, sem na stotki, torej je bila včerajšnja razpeljava super primerna. Danes me čaka bližnjica do pristanišča Mogan. Iz Taurita bi se dalo priti tja, če ne bi plaz preprečil načrte. Plaz je videti ogromen, zato bo cesta ostala kar zaprta, obstaja še hitra cesta po kateri pa s kolesom ne greš. Torej ti ostane le še Tauro Pass in s tem ena gora višincev.
Za ogrevanje sem naredil deset kilometrov po obalni cesti toliko, da se noge zbudijo in telo zadiha. Malce vetra je bilo, ko sem na krožišču v El Pajarju zavil desno v dolino, ki pelje proti jezu Soria. Prvih nekaj kilometrov je bilo prav prijetnih in ravninskih. Pokrajina se tukaj rahlo spremeni, nekakšen western občutek dobiš, nimam kavbojk, bolj nekakšne sintetične hlače tako, da vseeno nisem v filmu. Vzpona ni in kmalu se pelješ mimo pravega kampa. Navzven je videti zapuščeno, ko pa sem pogledal skozi luknjo v ograji je bilo videti prav prijetno.
Do sem je bilo enostavno, tu pa se klanec začne bolj zares. Skozi El Horno in Las Filipinas začneš dojemati koliko si sposoben. Počasi se pojavijo že petke in šestke. Potem pa sledi pet kilometrov pravih serpentin, levo in desno po osem, včasih tudi kakšen procent več vzpona. Grizem v klanec gledam v tla, spet kakšnega prehitim, pa skupinica tistih pravih kolesarjev v klubskih dresih mene, potem pa spet tišina. Brcam, cesta se še dvakrat, pa potem še trikrat skrije v ovinek in že je pred menoj odcep levo navzgor. Dobesedno navzgor. Tik predno sem zavil sem v zadnjem trenutku nekaj metrov naprej opazil skupinico kolesarjev na pavzi. Odpeljal sem se do njih, pogledat kaj počnejo. He, čakali so pred trgovinico. Super: agua, naranja, pavza!
No, zdaj pa bo. Še dobra dva kilometra vzpona. To pa je bila brutalka, tudi do sedemnajst procentov je potegnilo, cesta pa je dobesedno razpadla. V senci med borovci sem trmaril in grizel v klanec, še malo pa bo konec. Kako se metri raztegnejo, ko si v klancu, kar naenkrat se sploh nikamor ne premakneš, mlinčkaš ta svoj mlinček, zadnje kolo skoraj zakoplje pred teboj pa še ena serpentina in takoj še ena, ki ji sledi tretja. Naredim požirek hitro, da ne padem, pogledam na števec, še 1200 metrov. Nimam energije za jezo, konec koncev uživam na polno v kolesarskem raju, nobenega prometa tišina in ... vrh klanca. Konec! To! No, hja še skoraj en cel kilometer se je še stisnil preden sem se pred tablo, ki označuje park in prelaz ustavil.
Jezero je zaščiteno, kampiranje in igre z žogo so prepovedane, pogledam, jezera ni, nič grem naprej. Dobrih devetsto metrov nad morjem pridem do ceste, ki iz Mogana pelje na Sorio in naprej do Ayacate, kjer sem bil predvčerajšnjim. Desno do Ayacate ne grem, vleče me na levo dol do morja.
Tu pa sem našel sanjski klanec, ker je cesta na novo asfaltirana, postavljena v nekakšen borov gozd in v to goro iz lave in tu je resnično mir. Osemnajst serpentin se od spodaj gor imenuje Serenity climb, torej nekakšen miren sproščujoč vzpon pri povprečno osem procentih vzpona. Jaz sem tu užival navzdol, noro, levo, desno, polaganje ovinkov, letelo je kar sem upal spustiti med razmišljanjem, koliko časa bodo to zdržali diski. Baje ni problema, nekaj je škrtalo ampak to je bil prahec verjetno.
Med spustom krajev nisem opazoval, Mogan se je pojavil po petnajst kilometrih, pa en mlin na veter je odbrzel mimo, še nekaj manjših vasic in po petindvajsetih kilometrih spusta sem pribrzel v pristanišče direktno na trajekt.
Na ladjo sem moral bos, ni me motilo. Lep prevoz po morju iz Mogana mimo Taurita in Taura ter številnih hotelov sem se pripeljal v Puerto Rico. Od tod pa samo še šestnajst kilometrov do doma.
Priznam. Muke so bile hude, vsi višinci in kilometri do sem so se nabrali, pot do doma je bila kar mučna. Popil sem kar sem imel, pojedel čokolado in z mislijo na fajn večerjo stisnil še zadnje atome moči. Zadnji klanec do doma je bil neopažen.
Odlično, četrta tura na Gran Canariji, kar konkretno težka, je končana, še kolo vrnem, potem pa večerja!
