Na desni se Inn zliva v Donavo, pred menoj pa dva modela vrtita pedala kot nora, ker bežimo pred dežjem. Vozim se lepo v zavetrju in skoraj nič ne delam. In potem…. Kaj? Kako? Saj še zaključka od prejšnje ture nisem napisal, tu pa že nakladam od nove? No, prav, …
Enkrat sem obljubil, da bom ene fante peljal na tole avstrijsko kolesarsko pot ob Donavi. Z družino smo že šli, z ženo že večkrat, sam sem prevozil pot že v obe smeri, z Alešem sva jo enkrat že sekala, tako, da je čas, da še koga pospremim ob lepi modri Donavi. In tam nekje sredi janurja sem narisal štiri etape, rezerviral sobe in povabil še štiri prijatelje, ki bi znali oziroma zmogli tole odvoziti. No, povabil sem vsaj še šest ljudi, pa za letos niso bili pripravljeni. Od ostalih štirih je žal odpovedal še eden in tik pred zajci še eden. Tako, da sta ostala samo Jernej in Primož, modela, ki v uvodu brcata pred menoj. Oba, po starosti mlajša od mene, torej izgovor imam, po prevoženih kilometrih smo tam nekje blizu tako, da tudi ne bo težav.
Prišla sta včeraj z vlakom v Passau, kjer sem že skoraj ovenel od dolgočasja. Jaz sem v sredo zaključil turo v Flensburgu, v četrtek vklopil dolgčas (prekrasno stanje, ki ga priporočam vsem), v petek sem se točno dvanajst ur vozil z vlakom iz Flensburga v Hamburg in potem v Nüremberg in nato do kraja Passau. Prišel sem pozno ponoči. V soboto sem še vedno preganjal dolgčas in si ogledal mesto in se celo povzpel do gradu nad mestom. V nedeljo sem zehal po tri ure skupaj in končno malce pred drugo popoldan spil pivo ob družbi obeh novoprispelih sotrpinov. Jernej malce minimalno opremljen, ampak kolo, čelado, čevlje in dres ima, Primož pa je mogoče malce preveč sledil mojim navodilom, ter svojim občutkom in ima mogoče kakšen kos opreme preveč. Jah, nikoli ne veš.
Spili smo pivo, potem pa se prijavili v en tak kolesarski hotelček, ki na prvi pogled deluje kot res dobra in poceni ideja, po drugi strani pa deluje kot malce lepša zaporniška kolonija. Imaš posteljo, na vsako stran stena, nad glavo okno, kopalnico pa na drugi strani hodnika. Pravzaprav je to kar dovolj.
Pogledali smo si mesto, jaz seveda že spet, zdaj razumem zakaj je bilo mesto všeč enemu noremu malarju, potem pa smo zavili na preveliko pico in makarone in zaspali kot mali zmatrani otročki. Ob treh ponoči me je prebudilo grmenje in bliskanje strel. Dež, eh pa kaj? No, zjutraj sem ugotovil, da kolesa niso bila ravno pod streho in nam jih je lepo namočilo. Nič hudega, ampak torbica za telefon je bila pa nekaj časa neuporabna.
Ker zajtrka tokrat nismo imeli smo skočili na železniško postajo na kofetek in nekaj malega pojedli, potem pa koooončno premaknili riti in zajahali kolesa. Prvi metri po tlakovcih so bili še previdni, potem je steklo kot namazano, dobesedno.
Kot vedno, čez most, čez Donavo, desno okoli ovinka, malce po pločniku in že smo na začetku tega zapisa. Na desni se Inn zliva v Donavo, pred mano Primož in Jernej pritiskata kot nora, za mano se v Donavo zliva še Ilz. Adijo mesto treh rek, mi bežimo proti Linzu pred reko iz neba.
Po nekaj kilometrih smo peljali mimo Donavske deklice in občudovali Donavo na svoji desni. No, v resnici smo preverjali koliko nam vreče plešejo pod ritjo, ali koga zebe in kaj je kdo pozabil ali kaj ima kdo viška. Ob kar konkretni brzini, ki je presegla tudi trideset kilometrov na uro smo prej kot v eni uri prišli do elektrarne Jochenstein. Naredili smo kratko pavzo, ugotovili, da so zračnice po devet evrov, si ogledali prehod v Avstrijo in nadaljevali proti nezavarovanemu, nenadzorovanemu, neoznačenemu mejnemu prehodu med Nemčijo in Avstrijo.
Sledilo je skoraj deset kilometrov osamljene vožnje v troje, nakar smo prečkali reko Ranno in v kraju Niederanna po moji zaslugi zgrešili odcep. Za nagrado smo kolesa nesli po strmih stopnicah do ceste, oziroma mostu čez Donavo. Pritožb ni bilo, jah, če ni klancev jih pač naredim. Na mostu smo pogledali nazaj gor proti Passau-u in naprej dol proti Linzu. Ker smo bili na pločniku smo kolesa preložili čez ograjo in še sami zlezli čez. Potem pa je Jerneja znova odneslo naprej, midva s Primožem pa sva hitela loviti zavetrje in bežala za njim. V lahnem drncu smo pridrveli v Schlögen an der Donau. Včasih so bili tu res vzorno prijazni, zdaj pa niti vode ne moreš odliti in priliti.
Tu pa smo vstopili v šlinge, meni najlepših petindvajset kilometrov zen vožnje ob Donavi, v senci dreves, kjer reka dela široke ogromne zavoje. Malce sem se potiho bal, da pot še ni urejena in da bomo šli čez obvoz poln klancev, tako kot me je doletelo nekaj let nazaj. No, pa so uredili, celo na novo asfaltirali tisti odsek kjer je bil kot kaže plaz tako, da smo še malce hitreje prišli v Aschach an der Donau in naredili kratko pavzo. Pogovarjal sem se s Čehom. Štirje očetje so peljali skoraj ducat svojih otrok s kolesi iz Passau-a do kampa pri Linzu, potem pa bodo skočili na vlak in se zapeljali proti nekemu kraju Tabor na Češkem. Prijeten in potrpežljiv možak, končno mi je nekdo potrdil, da je to kar sem videl na Vltavi pred leti res norija. Take gneče na reki in kot kaže še pijanih ljudi, si ne moreš predstavljati. Pomahal sem otrokom, mi pa smo nadaljevali še proti zadnjemu današnjemu delu.
Zopet delo za Jerneja, kot kaže bomo dežju ušli. Petnajst kilometrov nove zen vožnje smo počasi prešprintali in prečkali elektrarno pri kraju Hagenau in se mimo veslaškega centra pripeljali v Ottensheim. Tu sem videl novo okrepčevalnico, ki pa za nas in zgodnjo uro ni prišla v poštev. Skozi Puchenau smo pred Linzom videli narejeno novo cesto oziroma nov most visoko čez Donavo in hip zatem napadli Linz. Peljali smo se do igrišč mimo glavnega mostu, ki vodi v center do naslednjega in se po slavnem Walk of Fem mimo Lentosa zapeljali direktno v center na pivo in malico. Super ideja, super cene.
Po tej malici smo šli do nastanitve in pod streho počakali, da smo se lahko naselili v sobe. Kako Primoževa sprva ni bila počiščena in kako in zakaj so pred mojo vztrajno drgnili tla je pa druga zgodba.
Cunje sem opral, naredil sušilni stroj, potem pa smo v bližnjo gostilno skočili na šnicel. Ta je pa padel na plodna tla.
Ja, dežju smo ušli, bravo fanta to sta odlično izračunala, sedaj pa v arhiv, jutri pa naprej.
pšt (pa še tole):
Podrl sem vse svoje rekorde na tej poti, nekatere čase skrajšal tudi za polovico in več. Zavetrje je zakon!