No, to pa je bilo spanje pravičnega. Malce bolj mrzlo je bilo in nisem spal v bazenu. Ob pol petih sem že pogledal skozi okno in videl le oblake in dež. Bah, grem nazaj spat. V kopalnici sem preveril, če radiator še greje in suši moja oblačila. Vse je bilo suho in pripravljeno, odlično.
Ob šestih ni bilo nič bolje, nič danes bo pač znova čudno vreme. Zajtrk je bil odličen, osebna kava in mehko kuhana jajca, ki jih ješ z žličko. Pa dva krožnika sira, pršuta in pečene zelenjave. Danes bo zaloga nujno potrebna. Pojedel sem vse, plačal pa že včeraj.
Po zajtrku sem preveril stanje in ugotovil, da me znova čaka deževen dan. Nase sem navlekel vse kar imam za vožnjo v dežju. Pelerino, kondom za čelado, kondome za čevlje in še nahrbtnik sem zavil. V popolni bojni pripravljenosti sem nekaj čez osmo štartal.
Padalo ni več, ceste so bile mokre, stopinj pa je bilo le petnajst, na kratko celo trinajst. Kar malce mrzlo je bilo.
Draga moja Bavarska. Žal nimam kaj napisati. Dan je bil skoraj enak včerajšnjemu. Grički gor in dol, ogromna polja pšenice in koruze, ter na skoraj vsakih pet kilometrov identične vasice. Cerkvica, ovinek, nekaj starih kmetij, nekaj novih, lepši del vasi z ličnimi hišicami, Gasthof zum Post in Alte Brauerei. Pa spet in spet. Malo nad Augsburgom sem tik pred mostičkom čez Lech opazil kipec verjetno posvečen Neptunu. Žal nisem uspel razbrati čemu je ta kipec postavljen tam. Vedel pa sem, da se bo počasi Lech izlil v Donavo, torej sem blizu Donavi. No, kar naprej sem v ohranjevalniku zaslona, kot Alica tam nekje.
 |
| Kure na poti |
Malce bolj razburljivo je bilov kraju Donauwörth kjer se v Donavo zliva reka Wörnitz. Mesto sta ustanovila dva ribiča in je bilo že lani na planu zaradi tega ker leži na Romantische Strasse. Airbusova tovarna helikopterjev s svojim gromozanskim parkiriščem ni nič kaj pripomogla k tej romantiki. Lani so bile tu nore poplave, letos skoraj nisem videl sledov poplav, brežina na sotočju pa je bila videti nova. Filmi od lani so še na spletu in če bi se znašel tu, bi bilo kar hudo.
Ob sotočju sem torej užival v kratki malici in potem ob Wörnitzu nadaljeval vožnjo skozi bavarsko razgibano enoličnost. Torej sem zavil levo, desno ob Donavi pa nisem šel, k Donavi se vrnem naslednji teden. Donava je meja med severno in južno Bavarsko tako, da sem zdaj že na spodnjem severu Bavarske. Ves čas sem imel občutek, da je pozna jesen, listje odpada, v senci je mraz, nikjer nikogar, dan je kratek, kmalu bo noč, pa še ves čas mi piha v glavo. Ves čas. Skozi. Konstantno. Za znoret!! V te kraje se bom verjetno vrnil, rad bi si ogledal to romantično cesto. Ob tej poti je res veliko, dobro ohranjenih gradov, en tak je grad Harburg. Težko je verjeti, da so ti gradovi že skoraj tisoč leti stari in da jih tako dobro vzdržujejo. Žal mi vreme ni dopuščalo dovolj potrpežljivosti za pohajkovanje po grajskih vrtovih, mogoče naslednjič.
Ko sem se končno odločil, da lahko pogledam koliko še imam do konca, se mi je zdelo, da bo ura vsak čas osem zvečer. Do cilja sem imel še dobrih trideset kilometrov, ura pa je bila šele tri popoldan. Res čudaško. Tu blizu je kraj Nördlingen, kjer je pred mnogimi leti na zemljo prileter meteorit in naredil štirindvajset kilometrov širok krater in obenem poglobil pokrajino za stopetdeset metrov. Tega se danes niti ne opazi, ker so območje precej pozidali, so pa baje v skalah nastali drobceni diamantki. Ne vem, mogoče zaradi tega vrli gradbeniki tod okoli tako z veseljem kopljejo.
Peljal sem se skozi Oettingen in Bayern, kjer so v krožišču postavili obeležje lastni pivovarni - Oettinger. Nadaljeval sem v še bolj starih krajih, Wassertrüdingen naj bi bil omenjen že leta 850. Na robu mesta so postavili ličen razgledni stolp in uredili zelo lep park. Kolesarska pot se je lepo nadaljevala, problem je bil le močan nasprotni veter. Aja, zato so tu vetrne elektrarne.
Zdaj mi je pa jasno kaj se tu dogaja. Ruhetag! Heute? Torej so restavracije zaprte? Khm. Kaj mi ostane. Döner:) Super 😎.
