Dobra praksa je, da spakiraš že kakšen dan prej, no, jaz sem spakiral skoraj teden pred odhodom. Super, fino lahko zadnjo noč spim, brez razmišljanja kaj vse sem pozabil. Zbudil sem se pred peto. Dežuje? Ne. No, pol pa še mal spat nazaj.
Brez pritiskov sem se res počasi odpravil, še kratek pozdrav familiji ob štartu in gas. Skozi domače kraje sem se proti Trbižu že tolikokrat peljal, da gre povsem avtomatsko. Naklo, Strahinj, Podbrezje, malce me zbudi Dobro polje, preskočil sem Begne in skozi Žirovnico priletel do Slovenskega Javornika.
Tu se mi vedno prične prikazovati tista klančina na kolesarski stezi, kjer se vedno vprašam ali je res šel vlak v te klance? Moja lokomotiva je šla tako, da sem preskočil tudi to oviro.
V Mojstrani je bila na cesti nekakšna kolesarsko pešaška gneča, na kolesarski do Kranjske pa sem doživel kar nekaj presenečenj. Nov asfalt! In to povsem gladek, kolo je drvelo kar samo od sebe.
Pri Robiču je en budalež sedel kar na mizi, zato sem potegnil do Kranjske. Ne, nisem porival kolesa skozi center, sem se kar peljal. Dokler bodo avtomobili tam, bom jaz na kolesu.
No, potem pa končno balzam. Klanec Naklo - Rateče je končan, sledi spust. Teh deset kilometrov kolesarskega spusta do krožišča pred Trbižem je resnična nagrada za prejšnji vzpon. V krožišču-počivališču nisem počakal, mudilo se mi je v Avstrijo. Tam je vedno lepo vreme. Trenutno, ko pišem tole lije kot iz škafa.
Kokova (?) je prijazen kraj s počivališčem in vodo. Končno sem srečal nekaj kolesarjev, potem pa še več in še več in ko je ura postala prava, so se pojavili tudi električarji. Super.
V Arnoldstein sem se spustil, v Wellcum nisem zavil, ampak pritisnil proti Beljaku. Nazadnje sem tu odkril super peščeno pot ob Zilji, pa še lepo je speljana v borovem gozdu. Prijetne vonjave, reka in senca.
Pred Beljakom sem te užitke zapustil in se predal Dravi. Ob reki sem se peljal skozi center in se odlično izognil gneči. No, potem pa je sledilo malce savne skozi polja, je pa na kolesarski dovolj vode tako, da se je dalo preživeti.
Trudim se, da ne pogledam koliko imam še do cilja. Tokrat pa sem. Dvanajst kilometrov. Samo? Noro, Spital je bil kar naenkrat povsod okoli mene. Samo še finalni klanec do cilja in današnja pot je opravljena.
Zaspal sem. Kot ubit. Tole pišem v gostilni med tem, ko lije kot iz škafa, čakam pa na tajske dobrote. Od gazde snaha jih kuha. Mmmmmm….
