Kruh, marmelada in kuhani jajci pri meni, pri Jerneju in Primožu pa lepo slanina in ocvrta jajca. Jaz sem pa prižgal toaster in ugasnil glavno varovalko. Kje so šele ocvrta jajca? No, je bila pa vsaj kava dobra.
Danes je kazalo na sončen dan. Pri odhodu smo opazili, da za kar lepo število miši tega dneva ni bilo več. Žal, redukcija talnih plazilcev na silo. Drugače pa res, že zjutraj se je ob vožnji ob Pleschinger see-ju zdelo, da bo bolj toplo. Kmalu zatem, ko nam je domačinka jasno povedala, da se vozimo po pešpoti in ne po kolesarski stezi in ko smo jo lepo pozdravili in ignorirali, smo prišli na levi nasip, ki pelje na nasprotni strani linške industrijske cone. Čeprav gre za industrijo, je pogled na te kupe premoga in drugega materiala kar impresiven.
Prvi kilometri so bili zelo ogrevalni in taka prava priprava na kasnejše podvige. Skoraj dvajset kilometrov smo se vozili na levi strani Donave, vedno se peljem tu na tej strani in uživam, ko mi jutranjse sonce sveti direktno v glavo. Tik pred elektrarno smo odvili levo in se skozi Gusen pripeljali na štart. Štart vzpona do koncentracijskega taborišča Mauthausen. Obljubil sem povsem ravninsko vožnjo ob Donavi in ta klanček je zgolj manjša popestritev. Dolg je slaba dva kilometra, dvigneš se za sto metrov tako, da vmes celo preseže desetko, nič posebnega. Taborišče stoji na vrhu griča, celoten kompleks je urejen kot muzej, okoli pa je prav lep razgled na Donavo in bližnje griče. Razgled je lep, ostali komentarji pa so ob tem, da se danes v vsaj dveh smereh, nekaj tisoč kilometrov od tod dogaja znova vojaška svinjarija, ob podobno nesmiselnih, nelogičnih, nerazumskih in predvsem nehumanih razlogih, povsem odveč. Vojna je bedarija, glavni kekci naj se dobijo v zasebnem ringu in naj se ravsajo, nas ostale ljudi pa naj pustijo pri miru.
Spust nazaj dol je bil super, potem pa smo se že hitro odpeljali mimo tistih nenavadnih skulptur v centru kraja in se ob pritoku reke Enn v Donavo premaknili na drugo stran ceste. Naslednjih pet kilometrov smo uživali ob pogledu na reko in se kar hitro približevali kampu Au an der Donau. Primož je potegnil mimo v eno drugo smer, ki pa ni bila v redu, no, si je pa malo pretegnil noge. V kampu praktično ni nič drugače kot vedno, enako lično kot vsa leta, se mi zdi, da so še gasilski čolni v vodi enako parkirani kot vedno. Kar je v redu to pomeni, da ni gorelo. Fantoma se je še vedno neznansko mudilo zato se na kavi tu nismo ustavili.
Tokrat sem se malo naprej ob tisti plehnati ribi prvič ustavil in pogledal kaj je notri. Nič. Oziroma slike rib, ki naj bi bile v Donavi. Zdaj razumem vztrajnost ribičev, ki jih vsak dan vidimo ob vodi. Eno tako kapitalko ujameš in imaš zrezke za celo poletje.
Deset kilometrov dolgo zen vožnjo po desnem bregu Donave sem prekinil s kratkim izletom na gozdno cesto in iskanjem poti in vrnitvijo nazaj na pravo pot. Malce drame ob tem, ko zgrešiš pot, morata fanta tudi doživeti. Mislim, da sem elektrarno ob Walsee-ju prečkal prvič. Seveda pa smo zato, da smo naredili še en kratek kardio trening deadliftali kolesa po strmih stopnicah do vrha nadvoza. Zanimivo, nobenih pripomb ni bilo, se mi zdi, da jima je to celo všeč. No, meni ni, zato se bomo tem špartatlonskim disciplinam izogibali.
Malce stran od Donave smo se po desni strani Donave peljali skozi Wallsee mimo tete, ki izdeluje in prodaja tiste vrtne leve in zmaje in angelčke in mimo polj koruze skozi Sommerau, potem pa v Ardagger Marktu našli PZA, pumptrack, wc in vodo. Ahhhh….
Tu se pokrajina malce zapira, robovi se dvigujejo, ni ravno kanjon ali soteska, ni pa več odprt teren, zato se polja manjšajo in kmalu smo prispeli do mosta, preko katerega smo zavzeli Grein. Najprej malica v trgovini, potem pa kava v Grein-u. Nein nur geld, kein bankomat karte. Resno?
Po pavzi smo morali nadaljevati po cesti. Tu sem videl kaj naredi motivacija, ali pa doping. Primož je želel čimprej nazaj na kolesarsko, Jernej pa je spil eno kavo, pa je drugače ne pije in posledično smo leteli kot odvezane sekire v med. Tudi preko štirideset je letelo, z nahrbtnikom in vrečo. Jaz imam na tem kolesu malce lažje prenose in sem prišel do konca in ju zaradi tehničnih omejitev nisem uspel več loviti. Edino res nor šprint bi mi pomagal, ampak z vrečo to ne gre.
Do poti nad vodo sta me že počakala in do Persenbeuga smo skupaj brzeli naprej. Prečkali smo elektrarno in opazovali premikanje dvigal, ki pa ni bilo tako zanimivo, da ne bi nadaljevali proti kraju, ki ima najbolj hecno ime Ybbs an der Donau.
Od tu naprej pa je sledil samo še kratek ogled in napajanje v kraju Pöchlarn in vožnja mimo zgodbe o Nibelungah, ter zaključni šprint do Melka. Aja, pa še en ultra kratek servis je opravil Primož.
Spimo seveda v hotelu, skoraj na vrhu melškega klanca.
Danes bo pa beer&pizza party, samo, da uredim sušilni stroj. Jutri pa bomo že na obronkih danes v nekem trenutku celo samo 200 kilometrov oddaljenega Dunaja.
