Kakšen hecen dan. Jem pico ob morju, po nemško se pogovarjam z Albancem, po angleško z njegovo ženo Nemko, sosednji lokal je kitajski, čez cesto je kebap, zraven pa italijanski sladoled. Vse skupaj pa ob jezeru Steinhude, ki ima svoj kopalni otoček. Kar v redu. Aja, pa sonce sveti, no, končno nažiga.
Začelo se je drugače. Spal sem v bazenu, sušilo se je slabo, soba je bila majhna, občutek sem imel, da voda kar v zraku oblačke dela. Med tuširanjem sem prezračil sobo in je bilo bolje. Šefe me je pri zajtrku razveselil z novico, da bo danes vlažnost 80 odstotna, torej bo deževalo. Prav, spet sem se oblekel v povodnega moža.
Northeim sem hitro zapustil, ceste so bile mokre, telefon sem pospravil in se osredotočil le na cesto. Tu okoli je kar veliko jezerc tako, da sem kmalu videl prve suparje. Ali supiste? Supaše? Pravzaprav so bili pa kajakaši. Večje jezereo (Großer See) je bilo privlačno, ampak jezero nad menoj pa ne.
Oblačnost je popustila, delno sem se slekel in nadaljeval. Danes je nedelja, moje prijateljice so bencinske črpalke. Tu so odprte, je kar precej konkurence in težko si kakšen črpalkar dovoli vleci dolg nos in zapreti. Končno sem opazil tudi znake za Hannover.
Med tem, ko sem se izogibal polžem, sem videl stare avtomobile in spet ves čas enako pokrajino. Ne razumem povsem katere kraje poudarijo na smerokazih, ampak Elze je kot kaže kar pomemben kraj in zato sem se ustavil na bencinski in naredil pavzo. Ogovoril me je en model s polomljenim kolesom in me vprašal, če je morje tam od koder sem prišel. Sem rekel, da je in se je odpeljal v to smer. Verjetno nima podatkov. Čez nekaj časa je prišel nazaj. In potem spet šel.
Med čakanjem na vlak se je počasi tudi dež naveličal svojega dela in tudi rositi je kmalu nehalo. Enaka, rahlo hribovita pokrajina se je nadaljevala. Nato sem se znašel v kraju Afeld in prečkal reko, ki se imenuje Leine in opazoval kar lepe Afeldske slapove. Točno vem skozi katero meste teče Leine torej sem že kar blizu.
Potem pa se je začelo povečevati število kolesarjev na cesti. Eden z leve, dva z desne, dve punci sta me prehiteli, nasproti je šla cela skupina. Kaj se dogaja? Prihajam v Hannover in tam je kot kaže kolesarska meka.
Je pa še nekaj. Razen v mestu je tod okoli gravel paradise. Zato imam to kolo. Pesek vseh sort in oblik, da ti res srce zapoje in da po eni uri znoriš. Ker imaš tega peščenega raja dovolj. Hannover je ogromno mesto, ima pol milijona prebivalcev in je glavno mesto Spodnje Saške. Skozi mesto sem se v glavnem peljal mimo ogromnega umetnega jezera Maschsee. Tu vse teče, kolesari, hodi, jadra, skače, prodaja, prosjači in po domačem diši. Enkrat sem tu že bil, takrat sem prišel z letalom, moj spomin pa dvomi, da je to isto mesto.
V mestu je veliko zgodovinskih stavb in umetniških inštalacij. Zanimiv je Hellebardier, pa Levji branik, Deželni muzej, nova Mestna hiša, luterantska cerkev Marktkirche in še bi lahko našteval. Mesto je staro in tu se je rodilo kar precej zgodovine. Nadaljeval sem ob reki Leine, ker sem se odločil, da imam peska dovolj in šel na cesto. Cesta je bila kasneje zaradi obnove zaprta. In sem zavil desno. In naredil nekaj kilometrov več. Nič do konca bom sledil števcu in zato sem se za nagrado do cilja peljal skozi gozd, po skoraj blatu, do cilja.
Na vrhu gozdne poti sem prišel v kraj Steinhude, ki je taka letoviška vas, s svojim jezerom in naravnimi kopališči. Hitro sem se ujel s kolesarsko ekipo osmih atkov, ki so ocenili, da sem nor, da sem se iz Slovenije pripeljal na biobajku in da imam super ženo, ki me takole tolerira. Jah kaj čem, a ni fino? Kasneje sem se v vasi zaklepetal še z nosečnico. O čem ne povem, ampak zgodba se pa začne na vrhu.
Cunje sem opral in obesil na sušilne vrvice zunaj. Prekrasno, to bo suho kot bi mignil. Steinhudsko jezero je del večjega parka Steinhude Meer in deluje kot morje. Še celo majčekn otoček je tu pri mojem hotelu, ki se seveda imenuje Haus am Meer. Hotel je bil sicer zaprt, sobe pa so vseeno oddajali. Lična sobica, hladilnik, pijača, v jedilnici pa celo miza s pijačo in prigrizki in listkom kamor si napisal kaj si vzel. Ogledal sem si jezero nato pa se podal v center ob vodi, se najedel pri Albancu in dobro pretegnil noge. Ko sem prišel nazaj se je izkazalo, da se cunje niso sušile, sem pa našel pralnico in sušilne stroje. Evo, rešeno. Toliko za danes, lahko noč, Sinner je pa zmagal.
