Kakšen hecen dan. Jem pico ob morju, po nemško se pogovarjam z Albancem, po angleško z njegovo ženo Nemko, sosednji lokal je kitajski, čez cesto je kebap, zraven pa italijanski sladoled. Vse skupaj pa ob jezeru Steinhude, ki ima svoj kopalni otoček. Kar v redu. Aja, pa sonce nažiga.
Začelo se je drugače. Spal sem v bazenu, sušilo se je slabo, soba je bila majhna, občutek sem imel, da voda kar v zraku oblačke dela. Med tuširanjem sem prezračil sobo in je bilo bolje. Šefe me je pri zajtrku razveselil z novico, da je danes vlažnost 80 odstotna, torej bo deževalo. Prav, spet sem se oblekel v povodnega moža.
Northeim sem hitro zapustil, ceste so bile mokre, telefon sem pospravil in se osredotočil le na cesto. Tu je kar veliko jezerc tako, da sem kmalu videl prve suparje. Ali supiste? Supaše? Pravzaprav so bili pa kajakaši.
Pokrajina se tu še dodatno spremeni. Grički se znižajo, klanca ni bilo, vozil pa sem se na manj kot sto metrov nad morjem. Pa ga še dva dneva ne bom videl. Einbeck je bilo prvo večje mesto na poti, pred njim pa ogroooomen pašnik ovac. Ustavil sem se in odlil, blejanje je bilo fenomenalno, kot na neki planini.
Oblačnost je popustila, delno sem se slekel in nadaljeval. Danes je nedelja, moje prijateljice so bencinske črpalke. Tu so odprte, je kar precej konkurence in težko si kakšen črpalkar dovoli vleci dolg nos in zapreti.
Med tem, ko sem se izogibal polžem, sem videl stare avtomobile in spet ves čas enako pokrajino. Ne razumem povsem katere kraje poudarijo na smerokazih, ampak Elze je kot kaže kar pomemben kraj in zato sem se ustavil na bencinski in naredil pavzo. Ogovoril me je en model s polomljenim kolesom in ke vprašal, če je morje tam od koder sem prišel. Sem rekel, da je in se je odpeljal v to smer. Verjetno nima podatkov.
Potem pa se je začelo povečevati število kolesarjev na cesti. Eden z leve, dva z desne, dve punci sta me prehiteli, nasproti je šla cela skupina. Kaj se dogaja? Prihajam v Hannover in tam je kot kaže kolesarska meka.
Je pa še nekaj. Razen v mestu je tod okoli gravel paradise. Zato imam to kolo. Pesek vseh sort in oblik, da ti res srce zapoje in da po eni uri znoriš. Ker imaš tega peščenega raja dovolj. Hannover je ogromno mesto ima pol milijona prebivalcev in je glavno mesto Spodnje Saške. Skozi mesto sem se v glavnem peljal mimo jezera Maschsee. Tu vse teče, kolesari, hodi, jadra, skače, prodaja, prosjači in po domačem diši. Enkrat sem tu že bil, pa dvomim, da je to isto mesto.
Katere stavbe sem videl povem kasneje, dodam le to, da sem se ob reki Leine odločil, da imam peska dovolj in šel na cesto. Ki je bila kasneje zaradi obnove zaprta. In sem zavil desno. In naredil nekaj kilometrov več. Nič do konca bom sledil števcu in sem se zato za nagrado do cilja peljal skozi gozd, po skoraj blatu, so cilja.
Steinhude je taka letoviška vas, s svojim jezerom in naravnimi kopališči. Hitro sem se ujel s kolesarsko ekipo osmih atkov, ki so ocenili, da sem nor, da sem se iz Slovenije pripeljal na biobajku in da imam super ženo, ki me takole tolerira. Jah kaj čem, a ni fino? Kasneje sem se v vasi zaklepetal še z nosečnico. O čem ne povem, ampak zgodba se pa začne na vrhu.
Toliko za danes, lahko noč, Sinner je pa zmagal.
