Še bi spal. Ravno prava temperatura in fajn postelja. Ponoči je deževalo, hitro sem vstal, zaprl okno in spal naprej. No, ko sem imel končno dovolj dobrega spanja sem vstal. 4:30. Ne me hecat, spet isto, zunaj še vedno oblačno in deževno, grem nazaj spat. Ob šestih sem optimistični pokukal skozi zavese. Sonce! Brez oblačka. Končno!!
Zajtrk je bil danes v moji režiji. Včeraj sem v trgovini seveda nabavil preveč hrane, torej sem si naredil nekaj tudi za na pot. Skoraj isto sem jedel kot prejšnje dni, le kave ni bilo. Dve uri sem potreboval, da sem zapakiral robo, sebe in kolo. Ja, danes se mi nikamor ne mudi. Šesta etapa je zadnja v prvem delu, potem pa naredim enodnevno pavzo.
Schweinfurt leži v Spodnji Frankovski na Bavarskem in ima blizu sto tisoč prebivalcev. To se je videlo tudi zjutraj, ko mesta nisem kar tako hitro zapustil. Po treh, štirih kilometrih pa je prišla nagrada. Povsem neogret sem začel riniti v klance. Pfandhausen je bil vrh, jaz pa že kar malo načet. Bo tako cel dan?
Tu se kraji končajo na ungen, recimo Rannungen, ki je bil do Münnerstadta edini res pravi kraj. Vmes pa sem se vozil po dolinicah, ob potočkih, gozdovih, za odtenek manj kmetijski so ti kraji. Vozil sem se ob robu naravnega parka Bavarski Rhon.
Ceste so postajale za kakšno stopnjo slabše, bolj naše, razlog pa je zelo zgodovinski. Bližal sem se in prečkal nekdanjo mejo med zahodno in vzhodno Nemčijo, torej Železno zaveso, oziroma mejo med Bavarsko in Turingijo. Kakšen zgodovinski geograf postajam, Vlasta in Dejak bi bila verjetno kar ponosna. Zadnjič sem jo videl, zanimivo, gospa so isti kot so bili, ko so me učili in je ta železna zavesa še krepko stala. Kaj bluzim, je že preveč sonca. Na znaku je pisalo, da so novembra leta 1990 podrli meje in združili obe Nemčiji. Spomnim se tega in sem še danes resnično vesel, da se je to zgodilo. Ta dogodek je bil povod ostalim dogodkom in združevanjem in danes se lahko vozim s kolesom po Evropi brez meja, brez kontrol, še celo večinoma imamo isti denar. To moramo spoštovati in vzdrževati. Torej tudi jaz na tem mestu izražam močan NE vojni!
Sonca niti ne, ampak preveč klancev, ta pred Hennebergom je bil tako nesramen, da sem potem med počivanjem navzdol zavil malce drugam. Meiningen je bil sicer moj orientir, ampak se ni približal dokler nisem po številnih obvozih prišel nazaj na pravo pot. Nekaj kilometrov pa sem dodal. Wasungen je bil v redu, ob poti je bilo kar nekaj hiš gradov. Te, nekdaj vzhodnonemški kraji, so kar precej bogati s takimi manjšimi gradički, prav prijetno je videti. V kraju Schwallungen pa je nastala zmešnjava. Pod enim bizarno majhnim podvozom pod železniško progo (1.8 m višine) sem prišel v nekakšen gozd na lovsko stezico. Grem v drugo smer nakar sem se spomnil včerajšnjega dodatka in sem obrnil. Kot kaže sem narobe narisal, kolesarske ni bilo. Čeprav, če zamižim se mi zdi, da sem znakec za novo kolesarsko videl. Nič, nazaj na glavno cesto sem šel in gas. Glavna cesta pomeni, da se vozijo skoraj tako kot na autobahnu, k sreči je bil kmalu znak za kolesarsko in sem odvil in si malico na hitro organiziral v kraju Breitungen.
Vedel sem, da je pred menoj še nekaj klancev in da bo mera prava sem enega najprej napadel od strani, potem pa še zares. Potem pa sta sledila dva. Skupaj kar deset kilometrov po glavni cesti, tudi devetke sem videl. Kako sem to odmeditiral ne vem. Mučenju je sledil spust, kaj spust, smuk v mesto, letelo je tako kot z Jezerskega, nisem gledal, ampak dosegal sem hitrosti do 60 kilometrovna uro. Nagrada za celodnevno mučenje po klancih gor je vedno tudi spust dol. Če ne spiš na vrhu.
Eisenach si bom ogledal jutri, tu sedaj en dan počivam. Zato se mi tudi ni preveč mudilo, pa še šest kilometrov sem dodal. Stanovanje je bilo kar preveliko, celo sobo sem lahko izbiral. Cunje sem dal v stroj in odšel v trgovino. Sedaj pa večerja, potem pa verjetno spat. Končno dan brez dežja, brez bežanja pred dežjem, tako vreme bi bilo kar v redu.
