Ne, ni napaka in ni ponovna objava stare objave. Grem spet! A po isti poti? Po isti, skoraj. Kot kaže imamo to zapečeno nekje zadaj v zanevesti, da, če je nekaj dobro to ponavljaš. Dokler lahko, oziroma dokler se ti da. Stara mama je rekla, da je vsaka pesem nekaj časa lepa. Tale donavska je lepa že skoraj petnajst let.
Čisto vsem, ki me poznajo in še vsem ostalim sem že tisočkrat predstavil in zreklamiral to Donavo tako, da je skoraj nemogoče, da tudi letos ne bi obiskal teh krajev. Tokrat sem zmotiviral, no, kar sami so se, eno fletno druščino iz skoraj sosednje vasi. Trije pari, tri žene, trije možje, mislim ne dvanajst, šest kolesarjev se nas bo podalo uživat v tople kraje. Spomladi smo se pogovorili, naredili načrte, jaz sem pripravil trase in fakultativne izlete, obljubili smo si pa tudi, da bomo veliko trenirali. No, nismo. No, ja malce smo.
Opremo imamo, dekleta so seveda nabavila še nekaj nujno potrebnih oblačil, ki bi jih lahko celo pustili doma. Šli bomo pa z vlakom. Iz Beljaka. Iz Kranja žal ni povezave, ki bi ji zaupali. Tako smo si izbrali odhod v nedeljo zjutraj malce čez pet. Ja, iz Beljaka. Ja, eno uro vožnje. Spanja torej ni. Bomo spali na vlaku.
Skratka, prenočišča imamo rezervirana, opremo imamo, dobro voljo tudi, dopusta imamo pri naši starosti tudi dovolj tako, da: gremo.
To, da nas čaka v povprečju 36 (stopinj ne kilometrov) pa ne bom povedal, da se ne bo katera ali kateri ustrašil:)!
