Včeraj smo res štartali nekaj čez tretjo uro zjutraj in se odpeljali do Beljaka. V Beljaku so imeli celotedensko praznovanje in tako smo videli kar malce zasvinjane ulice in pijano mladino. Hja, tradicija je tradicija. Dvajset čez pet smo bili na vlaku. Dvakrat smo prestopili, enkrat v Salzburgu in enkrat v Welsu. Gneče na vlaku ni bilo, z nekaj malega pozitivne nervoze smo se zelo neobremenjeno pripeljali do Passaua.
Passau je res lepo mesto in ker v hotel še nismo mogli, smo šli malce pohajkovat po mestu. Šli smo do špice in si pogledali kako se sivobeli Inn izliva v modro Donavo, ki jo malce prej že obarva Ilz. Kakšen radler se je še našel, potem pa se je končno našel tudi hotel. Res na kratko smo pospali in hip za tem napadli najbližjo picerijo tik pod hotelom.
Po kosilu je sledil dve uri dolg sprehod skozi mesto, med potjo smo si pogledali tisto znamenito lestvico oziroma zgodovino vodostajev in se zgrozili ob črtici kjer piše 2013. Šli smo gor do samostana in se z lani nedelujočim dvigalom dvignili do vrha. Razgled na mesto je fantastičen in pogled na različne hiše, cerkve, parke, na Donavo in Inn, Innstadt v ozadju in okoliške gričke je premagal vročino. Stopnic nismo šteli, senca nazaj dol pa je bila prav prijetna. Passau je prav pisano mesto tako po arhitekturi, turistih in prebivalcih. Na nek način nas imajo za Poljake, čeprav, če se pogledamo v izložbo smo tudi mi kar pisana druščina.
Po kratki noči, malo daljši vožnji z vlakom in kar dolgem sprehodu smo zvečer brez ugovorov popadali v postelje. Nekaj truda z zapiranjem oči je še bilo, pa ne dolgo.
Zjutraj sem se zbudil premočen kot, da bi celo noč plaval. To se mi vedno dogaja kadar spim po teh sobah. Obračam kovter, obračam sebe pa nič bolje. Moker in pretenstan sem vstal in poslušal kaj se dogaja v kopalnici. Aja, nisem sam, tokrat je z mano še ženka.
Ker zajtrka nismo imeli, sva skočila v bližnjo trgovinco, tam pa srečala preostalo druščino. Lačni in v polni elana bi najraje pokupili in pojedli vse. Po zajtrku smo se dobili v kolesarnici in pričel se je obred. Tole torbo tja, dej sam mal, kle prim, a mi daš tistle, sam mim grem, kje je moja čelada, a tole stoji, kam sem dal bidon, a gremo, a smo vsi, a pridemo ven iz garaže, kje je ključ, kje so vsi?
Ob pol devetih smo štartali. Danes Passau že poznamo. Seveda smo pod mojim budnim nadzorom naredili nekaj prometnih prekškov, potem pa se končno odpeljali čez most in pomahali mestu v slovo. Ker nas je šest, se skupina kar potegne. Opazoval sem obraze, videti je bilo, da so navdušeni, kakšen pa je skrival malce rešpekta. Do kipa rečne deklice, ki je begala krmarje in krčmarje so prišli kot bi mignil.
Tukaj na levi strani Donave smo bili še v Nemčiji. Ta del je zelo neposeljen in le nekaj hiš vidiš ob poti. Malce večji je le Obernzell potem pa spet nič. Temperatura je počasi začela naraščati, mi pa smo v daljavi že opazili prvo elektrarno. Jochenstein je običajno prva postojanka kjer si nalijem vodo, danes pa sem mislil, da si bomo privoščili še kavo. Žal, imeli so Ruhetag und ferien programm. To pomeni, da je okoli nas skakalo dvajset mulčkov, ki so se neskončno zabavali. V prijetnem glasnem direndaju smo pomalicali in nadaljevali ter po petindvajsetih kilometrih neopazno prišli v Avstrijo. EU je zakon, brez meja, ista valuta, to je res vrhunska ideja.
V Niederranni nismo izpeljali oviratlona, ker smo pravočasno zavili na most. Nadaljevali smo na drugi strani Donave. Tu se malce odmakneš od vode in celo nekaj klancev smo premagali, sploh navzdol smo dirkali. Kdo pa bremza navzdol?! V Schlognu smo počakali, da nas je ujela senca in vstopili v šlinge. Ta del je najbolj prijeten, med vijuganjem sem in tja po teh ogromnih zavojih, se voziš skoraj v gozdu, v senci. Ob poti smo srečali veliko ribičev, videti so bili bolj utrujeni kot mi.
Insell nam je žal pripeljal nasproti čebelo, izbrala si je mojo ženko in jo pičila po oko. Hitra intervencija z vsemi zdravili, žavbami in nekaj vode je malce ublažilo situacijo, kaj dosti več pa ne. Gospa so v neprijetnih bolečinah nadaljevali vožnjo - čestitke za borbenost - na tekmah za take borbe podelijo medalje. Zdaj vemo zakaj se reče: divja kot bi ga nekaj pičilo. Žene ni več nihče ujel.
Še ob enem lokalčku - prikolici smo se ustavili in potem zapustili šlinge in pridrveli v Aschach an der Donau.
Kosilo je kar izpuhtelo in pred popoldansko vročino smo se skrili v sobe.
Prvi dan je uspel, upam, da je to edina nezgoda in da nam je čebelica zgolj želela sporočiti: Gute fahrt!!
