Uff, danes pa na kratko - vroče. To je to. Ni kaj dodat.
Ok, pa vseeno še malo povem.
Končno me je srečala pamet, po vseh letih in kilometrih izkušenj potrjujem, da je treba kovter ven vzet. Spal sem vrhunsko. Danes smo imeli zajtrk in to šele ob osmih. Spali smo do sedmih. Odlično. Prižgal sem avstrijski šlagermuzik in z ženko sva se lahko oblekla ob prijetni melodični glasbi.
Pri zajtrku smo opustošili jedilnico in pojedli vse kar so pripravili. No, ne samo mi, še drugi kolesarji so bili tam. Ko smo pojedli in se pripravili za odhod je bila ura že devet. Jutranji, khm, mraz, no, recimo temu tako, je popustil in že prvi kilometri iz Ascacha ven so bili že topli. Na levi nas je malce hladila Donava, pogled naprej pa je bil usmerjen proti prvim drevesom. Nekaj kilometrov naprej smo prehiteli starejšega gospoda, ki se je z lezikolesom pripeljal iz Francije in se voziji proti Sofiji. Sam, z zelo malo prtljage. Srečno!
Mi pa smo pridrveli do naslednje elektrarne in prečkali Donavo. Prvič sem videl, da se je eno izmed teh ogromnil dvigal premaknilo. Nismo čakali na to kaj se bo zgodilo, ampak nadaljevali pot naprej mimo veslaškega centra proti kraju Ottensheim. Tu se je počasi še bolj segrelo in ko smo presrečni našli eno pipico, smo jo kar žalostno gledali, ker je voda tekla tako počasi, da je sproti izhlapevala.
Skozi Puchenau smo se po novi oziroma dograjeni kolesarski stezi peljali proti Linzu. Ves čas smo prehitevali kolesarske družinice, starejše kolesarje, pa tudi drugi so prehitevali nas. Pod novim visečim mostom čez Donavo se je pogled odprl na tiste pisane hiše pred Linzom in na glavni most, ki povezuje stari del mesta na desni in modernejši del mesta na levi strani Donave.
Ob opazovanju direndaja ob vodi mi je druščina ušla, tako, da smo malce spremenili načrtovano pot ampak nič zato. Mimo igrišč za otroke in odbojko ter druge športe smo željni počitka dirkali proti Pleschinger See-ju. Kava je bila odlična.
Pol poti je bilo za nami in spočiti smo nadaljevali mimo industrijskega predela Linza. Na nasprotni strani so ogromne tovarne in kupi raznega materiala, nas pa je bolj zanimal kup kilometrov, ki je bil še pred nami. Vročina, ravnina in brzina. To so bile tri reči, ki so nas gnale naprej do trgovine, ki je imela najlepšo senco.
Pavza. Malica. Voda.
Pred nami je bil današnji vrhunec - klanec do koncentracijskega taborišča Mauthausen. Strmina je bila v tej vročini še hujša. Razgled tu ni najboljši, zgodovina tega kraja pa je tragična in prav je, da se teh stvari spominjamo in ne dopuščamo, da bi se kaj takega ponovilo.
Nazaj dol je letelo in znova, kot že velikokrat, smo se zapeljali mimo bazena pred Mauthausnom. Tokrat je bil plan, da prečkamo Donavo. To pa je bil kar podvig. Most je dvignjem in dostop za kolesarje je urejen po stopnicah, strmo in visoko. Električna kolesa smo porivali gor v dvojicah. No, pa smo imeli oviratlon.
Zadnjih sedem kilometrov smo prevozili v transu pri plus triinštiridesetih stopinjah. K sreči smo pred gostiščem našli gostilniški vrt v senci in tako smo se lahko ohladili in prijavili v sobe.
Današnja pot ni bila težka, ravno prav zanimiva in kar preveč vroča. Kosilo v mestu Enns smo pojedli hitreje kot zajtrk zjutraj.
Sedaj pa na hladno!!
