Včerajšnja izkušnja je dala današnji dodaten zagon. V izogib trpljenju ob toplotni obdelavi našega mesa na kolesu v eksterierju smo se dogovorili, da danes štartamo ob sedmih. Uspelo nam je z le akademsko zamudo. Moramo pa vedeti, da je bil zajtrk v lastni režiji. To pomeni, da je bilo treba vstati ob pol šestih in ob vseh jutranjih ritualih pripraviti in pojesti zajtrk. Za ozadje sem na televizorju zavrtel sliko jutranje kavice, slikane pred veduto Amalfija. Nora romantika. No, kavo sem potem dobil v kuhinji na zamežik na eno oko.
Spali smo malce iz poti zato smo morali narediti nekaj kilometrov, da smo prišli nazaj do Donave. Oviratlona po stopnicah navzdol se nismo šli, smo pa izkoristili en prometni zastoj in se vrinili med avtomobile in se po glavni cesti prebili nazaj na kolesarsko stezo. Pogledal sem in videl, da smo vsi, torej lahko nadaljujemo. Tukaj pot zavije nazaj do Donave, na levi strani pa je ves čas gozd. Na koncu se le pojavi igrišče za odbojko in kamp, kjer smo nekoč že spali. Kraju se reče Au an der Donau in vedno sem vesel, ker na vratih piše: Dobrodošli.
Ob kampu je pristanišče in tisti trije gasilski čolni so vedno privezani na istem mestu. Vse to smo v jutranjem zagonu ignorirali in se ustavili šele ob veliki kovinski ribi. Zdaj vemo kaj vse plava v Donavi, v ribi to piše.
Potem pa je sledilo deset kilometrov zen vožnje do naslednje elektrarne. Čez nismo šli, raje smo se odpeljali skozi Narnijo. Ne reče se tako, ampak prečkali smo potok Naarn in se peljali skozi Mitterkirchen nazaj do Donave. Še nekaj kilometrov smo si pustili do prve pavze na starem kolesarskem počivališču, ki pa je zaradi novega cestnega priključka izgubil svoj čar.
Svoj čar pa je pokazala novejša kolesarska povezava, ki so jo obnovili vse do Greina. Po tej se še nisem peljal in mi je bila zelo všeč, ker je bilo malce klanca in je šlo kar samo. Tik pred Grainom smo se srečali z dvema kolesarjema iz Nove Zelandije. Gospa in gospod sta že v maju prišla v Londom in kolesarita po Evropi, novembra pa se vračata domov. Prav privoščimo jima te užitke v tretjem življenjskem obdobju in upamo, da bomo tudi mi lahko takrat kaj takega počeli. V Grainu smo si privoščili pavzo in seveda - kavico.
To je bila polovica naše današnje poti in čas, da napademo Romantikštrase. To je petnajst kilometrov dolga etapa po cesti in tu te vodi uradna kolesarska pot R1. Po kratkih navodilih smo se brez strahu odpeljali, lepo v vrsti s kar pohvalno hitrostjo. Tu bi lahko bil učni poligon za slovenske voznike. Čeprav smo bili na svojem pasu nas voznik tovornjaka ni prehitel dokler ni imel prosto. Hvala!
Pred Persenbeugom smo se ustavili še pri kapelici kjer sem nekoč menjal zračnico in se dobesedno po Donavi odpeljali proti mestu. Zaznal sem že malce utrujenosti predvsem pa tisto pritlehno naraščanje temperature, ko prav čutiš puhtenje vročine od asfalta. V mesto nismo zavili, šli smo čez most v Ybbs an der Donau.
Tista ogromna turbina je še vedno tam, nas pa hitro ni bilo več. Priznam, ko začutim, da se gume lepijo na asfalt tudi meni postane vroče. Čeprav je pihalo in se ni čutilo, je bilo spodaj skritih vsaj dvainštirideset stopinj. To ni toplo, to ni vroče, to je pekel.
Samo še en ovinek, čez most in še enga in pred nami je bil Pöchlarn. Cilj smo hitro našli, za hrano pa smo se morali malce potruditi. Skoraj smo že naročili zmrznjeno pico, ampak toliko moči smo že zbrali, da smo se od prijazne kelnarice iz Srbije poslovili in odpeljali do terase na Donavi. Burger je bil super, solata tudi, zrezek odličen, prvi kozarček mogoče presladek, drugi pa je bil že pravi.
Potem, ko smo okupirali naše sobe in se na kratko odpočili, smo se odpravili še na mestno kopališče. Kaj takega še nisem videl, naravni bazen, brez klora, s čistilnimi rastlinami. Prav prijetno.
Ob nekem čudnem črnem sladoledu smo počasi zaključili dan in se odpravili spat.
Več kot polovica je že za nami, današnja etapa je bila najdaljša, jutri pa najprej! Lahko noč!
