No, pa smo ga dočakali. Koga? Dež. Še kar se ne morem odločiti ali je bolje, da dežuje ali je bolje, da nažiga sonce? Ne vem, skratka, zjutraj je grmelo, čisto zares in konkretno. Ok? Hja, ni kaj, dobra stran tega je to, da smo zajtrk pojedli lepo počasi in se odpravili brez nepotrebnega hitenja. Super.
Najprej smo se zapeljali do Donave in nadaljevali mimo zidu tovarne, ki je v celoti porisan s tisto zgodbo o Niebelungah, čeprav se mi bolj zdi, da je na zidu narisana prav ta pot, ki jo delamo mi.
Takoj zatem smo zavili desno in potem levo na most in prečkali Donavo. Oviratlona tokrat ni bilo, z mostu dol je speljana zavita kolesarska pot. Po drugi strani smo se na kratko odpeljali do naslednje elektrarne in prešli nazaj na desno stran. Teh prečkanj nismo potrebovali, pa smo jih vseeno naredili.
Po dvanajstih kilometrih smo prišli do Melka. Še pred prvimi turisti smo že bili v samostanu in tako so bili občutki bolj pristni. Del ekipe si je šel pogledat še manjši park in stopnice, drugi del pa je preučeval vreme in poti.
V izogib iskanju prave poti smo se zapeljali nazaj skozi mesto in nadaljevali po označeni kolesarski poti mimo Melka. Za prečkanje mostu je bilo potrebno premagati en kratek a kar konkreten klanec. Ekipo sem želel prikrajšati za ta užitek in smo zato dodali nekaj metrov po vsem po nepotrebnem. Ja, falil sem… Na koncu smo vseeno premagali klanec in prečkali Reko.
Med jutranjo vožnjo in pogovorom z ženo sem opazil, da nekaj preveč šprica okoli mene. Nič posebnega ni bilo videti. Ta nepomembnost se je v kratkem spremenila v dež. Malce smo povedrili, malo se je ohladilo, mi pa smo, roko na srce, malce zasmrdeli. Ja, vlažen švic smrdi bolj kot presušen.
Vstopili smo v Wachau. Vinogradi, sadno drevje in grički. Vse to se je ovijalo okoli nas naslednjih skoraj trideset kilometrov. Tu mareličnega žganja še nismo probali. Spitz, Dürnstein in Unterloibel so kar hiteli mimo nas.
Tik pred Kremsom smo peljali čez most in nadaljevali skozi Mautern. Od tu do cilja je ostalo le še petnajst kilometrov zen vožnje do cilja.
Prišli smo malo prezgodaj, zato smo šli najprej na kosilo. Po prijavi v hotelu sem najprej opral dve žehti, potem pa smo se odpravili v sosednjo vas k Trollu na osmico. Povsem nepričakovano smo naleteli na kmetijo, ki je imela neke vrste osmico. Vse je bilo dobro, vino, domače mesne dobrote in domače sladke dobrote in končno tudi marelično žganje. Seveda smo nekaj besed spregovorili tudi z domačini, za njih smo bili verjetno nenavadno posebna druščina. Najbolj posrečeni so bili fantje izza sosednje mize, ki so imeli na sebi majice z napisom: Četrkova runda. Razložili so mi, da je to njihov način, da gredo v četrtek na enega, brez spremstva. No, imajo pa majice za vsak dan…
Četrti dan se je tako končal, kratek sprehod do hotela je zbistril glave, sedaj pa spat.
Še odgovor na vprašanje: po mojem - sonce!