Ne vem zakaj to letos ves čas poslušam? Res se mi ne zdi, da sem veliko na dopustu. Tole je letos šele šesti teden, torej mi še en dan ostane. Ah, pa še lanski dopust je nekje. Nič, pustimo to.
Torej, končno nam je uspelo po dolgem času narediti skoraj team building, recimo, čeprav ni bil to namen, ampak res smo vsi iz istega podjetja na kupu. Ideja je bila, da nas bo šest, ostali smo samo štirje. Jaz, še eden in še dva. Smo že bili skupaj v mojih zapisih v različnih kombinacijah v zadnjih letih.
Tokrat smo poleteli na Mallorco, baje je tukaj kolesarska Meka. Ne, ne dva Meka (teh je več), ampak kolesarski raj, procesija, destinacija, skratka - katarza. Plan smo razdelili na štiri etape, najeli haciendo z bazenom, nabavili serveze in hrano in si sposodili kolesa.
Ogled glavnega mesta Palma de Mallorca kolesarsko ne morem opisati, ker smo ga dosegli z vlakom. Potovanje z vlakom je organizirano na tisti zaprti način, torej kupiš karto in šele potem vstopiš na postajo. Vlak se sprva vozi na površini. Peljali smo se skozi kraje Lloseta, Binissalem, Santa Maria del Cami in Marratxi, potem pa se železnica počasi potopi pod površje in postane podzemna (pridite pogledati tisti, ki ste na prometnem ministrstvu) in tako lahko mimo običajne gneče prideš v center mesta, izstopili smo na končni postaji Estació Intermodal in potem kar peš odtavali do mestne plaže. Vozovnico moraš ohraniti do konca vožnje, ker jo moraš uporabiti za izhodna vrata!
Lepo? Khm. Ja je, za te skoraj puščavske razmere. Ogromno turistov, mesto pa nekako ni moderno, kar malce razpada. Uuuu, pa diši, po dišavah in dišavah. Do morja smo sledili glavni aveniji, ki je poimenovana po gospodu, ki je bil pravnik in nekoč tudi župan Palme. Tik pred morjem smo prišli do ostankov ogromne vojaške utrdbe in ob in po njenem obzidju prišli do Marijine bazilike.
Cerkev je glavna stolnica Palme in ima nekaj podobnih elementov kot naše cerkve, ob stavbi začutiš, da je zelo stara kočije in kočijaži to še dodatno poudarjajo. Pred baziliko je ogromen park, umetno jezero, ki je pravzaprav morje in celoten prostor naredi še bolj impozanten. Vročina je bila ravno prava, da smo preizkusili morje. Bilo je prijetno toplo, pred tem pa smo se ohladili še s hladnim pivom v bližnjem lokalu. Lakota nas je nagnala nazaj proti postaji in spotoma smo se ustavili na originalnih tapasih v lokalu Origen tapas concept. Odlična postrežba in hrana, kaj sem jedel ne znam ponoviti, ampak na rižu so mi postregli z govedino, super. Aja, priznavamo vsi, kelnarica je bila pa nad vse fejst in to na njen prvi dan. Smo pa videli tudi puncefante. Če koga to zanima.
Po poti skozi center mesta smo na glavnem trgu srečali celo transformerja. To je rešitev, prideš kot avto, se spremeniš v pešca in se potem domov vrneš kot avto. Na vlaku nazaj do našega kraja Inca je bila gneča. Mularija je enaka kot pri nas, muzika enako trapasta, samo v drugem jeziku. Mi v kratkih hlačah, mularija v bundah, ja oktober je prišel, ampak mraza pa še ni no!
Po prihodu v haciendo smo zbrali moči in pogum in se vrgli v bazen, nekaj še spili in odšli spat. Zjutraj smo morali res zgodaj vstati, pojesti, potem pa v lahnem drncu steči v skoraj štiri kilometre oddaljeno trgovino s kolesi. Seveda smo bili tam prezgodaj in smo čakali. Ura je bila že pol desetih, možak v trgovini pa je kar malce stokal, ker je ravnokar prišel in namesto, da bi malce postaval po trgovini je moral takoj na delo. Počasi in lepo po vrsti smo dobili vsa štiri kolesa in odšprintali nazaj domov. Sledilo je preoblačenje v kolesarske cunje in končno smo prišli na začetek tega zapisa.
Ajde gremo, ven pa desno.
Pri Špancih mi je všeč ljubezen do ograj. Hiše so ograjene in ta glasna pasja živina se pri ograji ustavi. Skoraj me je kap, ampak je vse ok. Pa dobro, imaš enega, ampak zakaj še enega? A je oba strah in se potem zaganjata v tisto ograjo, upam, da ne pogruntajo štuporame!
Prvih nekaj kilometrov mimo Ince je bilo spoznavnih. Jaz sem recimo ugotavljal kakšno kozo sem dobil za pod rit, eden je popravljal sedež, drugi nekaj drugega, vsi pa smo se izogibali pogledu v oblake. Zbita, pol asfalt pol krneki cesta nas je peljala mimo Ville Vegana do bolj glavne ceste, kjer smo končno dobili tistih 7 oziroma 8 metrov na sekundo vetra v glavo. Zdaj vem kam chodi vitr spat? Na Mallorco.
Samo zamižim in ponovim: ven iz mesta, krožišče, desno in v klanec. Takoj osem in desetka, ampak dejstvo, da sem tu je bilo dovolj za moj pogon. Ne pa štrom, pardon elektrika, bio pogon je zakon. Težak klanec in kar nekaj kilometrov nas je pripeljalo do prve pavze in razgledne točke Es Colomer. Fantastičen razgled je malce kvarila množica in veter. Veter je bil tako močan, da je dvigoval kolesa, avtomobilov pa je bilo več kot v Kopru v Luki. Spust naprej je bil sanjski, ravno prav zavit in strm, na levi pa se je že kazalo modro morje in strme pečine, če smo dvesto metrov nad morjem, so potem dvesto metrov visoke oziroma globoke. Glej cesto! Pet kilometrov gor, pet dol in prišli smo do rampe? A? Ahaaa, s kolesom lahko nadaljuješ, z avtom pa ne. Odlično, odleteli smo naprej in odletela nam je zadnja pesta, račna, kaseta, logerji? Kaj pa vem kaj, skratka kolega je imel nenadoma kolo, ki je bilo naprej in nazaj v leru.
Jeziti se ne splača, pomagati ne moreš, lahko pa pokličeš servis in kolega milostno prepustiš dobri volji serviserja in nadaljuješ.
Kot v transu, povsem na pamet sem nadaljeval, skozi borov gozd in mimo črnih koz. Pričakoval sem tunel po katerem se klanec umiri in počasi se lahko nadihaš. Pred tunelom sem se skoraj ustavil in se odpravil po stopnicah še na eno razgledno točko, ampak mi je glava rekla, da po teh stopnicah brez ograje nad prepadom ne bom lazil. Nisem. Hvala glava.
Nadaljeval sem v ravno prave klance in nore spuste do točke kjer sem ga prvič zagledal. Svetilnik, na koncu rta Cap Formentor. Ja, v Rovinju je lepši, ampak ta je pa bolj kul. Težko sem speljal zadnji nor spust, mimo strmih skal in klifov ter prepadov v vetru do morja in slikal obenem. No, pa je šlo. Še zadnja dva ovinka in cilj je osvojen.
Počakal sem še ostala dva in ob kavici in rogljičku smo predebatirali klance in ovinke. Ko smo se končno odpravili nazaj, je prišel še četrti, z delujočim zadnjim kolesom. Bravo vsi!!
Ja, ampak to ni konec. To je šele polovica poti, nazaj bo treba po isti poti in opraviti iste višince. Jah. Prejšnji nori spusti so sedaj hudi vzponi, prejšnji vzponi so sedaj hudi spusti. Smo si pa vmes privoščili ogled plaže Formentor, kjer so snemali reklamo, za avtomobil seveda.
Še zadnji vzpon nazaj na Es Colomer in lahko smo se spustili nazaj v pristanišče Polenca. Ta spust je bil pa adrenalinski in brutalen, prehitevali smo avtomobile, tudi šestdeset je letelo.
V pristanišču smo pristali v prvi piceriji in za sosednjo mizo ogovorili skupinico Slovenk. Punce so pametne, našo današnjo in prihodnjo pot so opravile lepo z avtom. Vsekakor lažje.
Po pici je sledil še zaključni štirideset kilometrov dolg prolog do doma, celo dež nas je malce ujel, veter nam je pihal v hrbet, videli smo mavrico ter skoraj prehiteli noč. Peljali smo se skozi Alcudio in mimo jezera Esperanza, ter skozi vasico Sa Pobla nazaj domov.
Super fura, 114 kilometrov in dobrih tisoč dvesto višincev je za nami. Nihče ni na glas priznal, ampak vsi smo bili malce zdelani, oprali smo oblačila in se lotili večerje. Zdaj pa spat, jutri bo fura daljša.
Zanimivo, lepe slike
OdgovoriIzbriši